Opombe
Kadar strokovnjak posreduje informacijo v izvajanju svojega poklica, se to vrsto odškodninske odgovornosti uvršča v poklicno odgovornost pripadnikov posameznih poklicnih skupin, npr. odvetnikov, arhitektov, revizorjev, davčnih svetovalcev in cenilcev nepremičnin. Za navedene pripadnike je značilno, da nastopajo v svobodnih poklicih, zaradi česar pripravljajo strokovna mnenja za svoje kliente oziroma naročnike na podlagi pogodb. Glede na to ni nobenega dvoma, da je strokovnjak odškodninsko odgovoren svojemu klientu, če izdela pomanjkljivo strokovno mnenje, na podlagi takšne pogodbe. Vprašanje pa je, ali lahko strokovnjaki na podlagi navedenih pogodb odškodninsko odgovarjajo tudi tretjim osebam, ki s strokovnjaki niso v pogodbenih razmerjih, vendar so se na ta mnenja zanesle. V primerjalnem pravu so o tem različne rešitve. Če se je tretja oseba zanesla na strokovno mnenje, ni izključeno, da je z naročnikom tega mnenja v družinskem, sorodstvenem ali delovnopravnem razmerju. V teh primerih razmerja med naročniki in tretjimi osebami temeljijo na interesih, ki so med seboj primerljivi, zaradi česar naročnik strokovnega mnenja nastopa v razmerju do strokovnjaka kot zastopnik tretje osebe in na tej podlagi uveljavlja poleg svojih interesov tudi interese tretje osebe. Pri tem gre za to, da strokovnjak v svojem mnenju upošteva tudi interese tretje osebe. Gre za tristranska razmerja s primerljivimi interesi med naročniki in tretjimi, ki temeljijo na pogodbi o izdelavi strokovnega mnenja. Takšni primeri so pogosti pri pogodbah o davčnem svetovanju. Na podlagi takšne pogodbe naročnik davčnemu svetovalcu naroči, da ob njegovih lastnih davčnih zadevah upošteva v davčni ekspertizi tudi davčne zadeve družinskih članov oziroma družbenikov, ker je treba pravna razmerja med naročnikom in tretjimi osebami oblikovati tako, da bodo davčno čim ugodnejša. Ker davčna struktura v korist ene stranke praviloma nima pomanjkljivosti za drugo stranko, kot je to običajno pri napačni cenitvi predmeta nakupa, npr. stanovanja, stanovanjske hiše ali podjetja, ne služi temu, da bi varovala pred lastnim pogodbenim partnerjem, temveč predvsem pred davčno upravo. Tretja oseba, ki je lahko družinski član, sorodnik naročnika davčne ekspertize, ali njegov družbenik, bo v teh primerih prepustila klientu strokovnega mnenja, da bo pri uveljavljanju povračila škode, upošteval tudi njene interese. Naročnik bo običajno uveljavljal pogodbeno odškodninsko odgovornost strokovnjaka, zaradi kršitve pogodbe o izdelavi davčne ekspertize. Pri tem bo uveljavljal tudi varstvo interesov tretje osebe. Podobna razmerja so podana v oporočnih primerih. Kadar oporočitelj naroči pri odvetniku sestavo oporoke ter mu izroči svoje zapiske o tem, kakšno vsebino naj bi oporoka izražala, ni izključeno, da bo odvetnik po posvetu z oporočiteljem oblikoval tudi svoje zapiske in da bo končna vsebina oporoke odstopala od prave volje oporočitelja. Ni pa tudi izključeno, da bo odvetnik v zamudi s sestavo oporoke in da bo oporočitelj preminil še preden bo oporoka napisana. Pogosto so tudi pripeti, da oporočitelj podpiše oporoko, čeprav njene vsebine ni natančno proučil. Razočarani oporočni dediči, ki ostanejo praznih rok, so v teh primerih izenačeni s tretjimi osebami, glede na to, da z odvetnikom niso vzpostavili pogodbenih razmerij, običajno pa tudi oporočitelja ni več. V vseh teh primerih se je v nemškem pravu izoblikovalo pogodbeno varstvo tretjih oseb na podlagi pogodbe o izdelavi strokovnega mnenja, npr. pogodbe o izdelavi davčne ekspertize, ali odvetniške pogodbe o sestavi oporoke. Varstvo tretjih oseb na podlagi takšnih pogodb se utemeljuje z varstvenim učinkom teh pogodb nasproti tretjim osebam. Varstvo tretjih oseb temelji na spoznanju, da pogodbene obveznosti vsebujejo poleg primarnih obveznosti, ki so usmerjene v izpolnitev pogodbe, tudi skupino pomožnih ali stranskih dolžnosti s funkcijo varstva upnika pogodbe ali tretjih oseb, ki so v določenih razmerjih z upnikom pogodbe.