Telo in slovo - Noordung::1995-2045

slovenski

2020

letnik 8, številka 2

Dragan Živadinov   duh   grob   nagrobnik   pogreb   postdramsko gledališče   smrt   spomin   substitut   suprematizem   telo   vizualna umetnost

Slovenski gledališki inštitut (SLOGI)
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Avtorica v članku analizira petdesetletno predstavo Noordung::1995-2045, ki se je kot raziskovalni projekt v trajanju začela leta 1995 in se bo po konceptualnih napovedih njenih avtorjev zaključila leta 2045 v realnem vesolju. Posveča se predvsem dvema vidikoma projekta: razkroju dramske predloge in nanjo oprtega tradicionalnega modela gledališča, ob katerem se Dragan Živadinov navdihuje z Malevičevim suprematizmom, ter značaju in naravi tehnološko izpopolnjenih substitutov, ki bodo skozi desetletja nadomeščali umrle igralke in igralce v predstavi ter se nazadnje preselili v realno vesolje. S tem Živadinov po eni strani nadaljuje hrepenenje po idealni umetni formi, kakršno so pred njim čutili Kleist, Craig ali Prampolini, po drugi pa raziskuje in dokumentira staranje in razkrajanje tako predstave kot njenih ustvarjalcev in ne nazadnje tudi občinstva. Avtorica pokaže, da je ključna stička med obojim prelomna predstava Živadinova in Gledališča sester Scipion Nasice Retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom iz leta 1986. S fotografijo prizora "prekrstitve" v tej predstavi je bila namreč povezana dejanska življenjska tragedija, smrt igralke, ki je postala prvi sprožilec ideje, da je mogoče igralko ali igralca po smrti v predstavi nadomestiti z neživim objektom.

28.04.2021