Branje kot prostorska praksa : odnos bralcev do neposrednega fizičnega prostora branja

slovenski

2019

letnik 13, številka 2

bralno doživetje   bralno okolje   intervjuji   sociologija branja   telesnost branja

Znanstvena založba Filozofske fakultete
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Čeprav se branje kot dejavnost vselej nujno vpisuje v konkreten čas in prostor, so se študije branja do nedavnega osredotočale predvsem na njegovo mentalno dimenzijo, tj. na interpretacijo prebranega, z neposrednim fizičnim okoljem branja pa se - razen v zgodovinski analizi oziroma pedagoško-didaktični obravnavi kontekstov opismenjevanja - niso kaj dosti ukvarjale.Pričujoči članek skuša na podlagi poglobljenih individualnih pogovorov z bralci o njihovih bralnih navadah izluščiti, kako realni prostor branja sooblikuje bralno izkušnjo. Osredotoča se na branje leposlovja za prosti čas in na branje doma, ki so ga sogovorniki postavili v središče, obravnava branje na prostem in v javnosti, dotika pa se tudi vprašanja, kako prostor branja spreminja digitalizacija. Pri tem vseskozi izhaja iz branja kot izrazito telesne in materialne prakse. Kot se izkaže, bralci niso indiferentni do svojih neposrednih bralnih okolij in se večinoma zavestno odločajo, kaj bodo kje brali. Očitno je tudi, da branje dojemajo kot izrazito senzorično izkušnjo. K razumevanju naslovne tematike pomembno prispevajo bralčevi spomini na močna bralna doživetja, ki praviloma vselej vključujejo oprijemljivo prostorsko konkretnost. Članek sklepa premislek o nadaljnjih pristopih k raziskovanju prostorske materialnosti branja.

01.04.2020