Opombe
Vse od začetka poglabljanja krize kapitalizma v sedemdesetih letih 20. stoletja, prevladujejo družboslovne teorije, razvojne strategije in agencije, ki poskušajo dokazati, da kapitalizem nima alternative, da je unikum upravljanja s kulturo in z naravo. Danes je skorajda nemogoče najti državo, kjer ne bi nastajale alternativne politike samoživosti revolucionarne politike samoupravljanih, samozadostnih, avtonomnih, samoorganiziranih in samodoločujočih kolektivov in skupnosti, zasedenih tovarn, rekuperirane zemlje, socialnih centrov, alternativnih kulturnih in političnih otokov, ki so kljub brutalnim oblikam kapitalističnega podrejanja ustvarile nove družbene sisteme, nova družbena razmerja in alternativne oblike sobivanja s planetom. Avtorica je ena redkih domačih družboslovnih ustvarjalk, ki z antropološkimi in sociološkimi pristopi že desetletje raziskuje alternativne politike samoživosti v Evropi, Latinski Ameriki, Aziji in na Bližnjem Vzhodu in jih vključuje v družboslovno teorijo. Na primeru posameznih revolucionarnih politik pokaže, kdaj so politike samoživosti že alternativna politika obstoječemu kapitalizmu (in njegovim krizam), kaj prinašajo posamezni upori in, ne nazadnje, pa tudi kakšen je njihov politični, ekonomski, okoljski in kulturni pomen za prihodnje generacije.