Opis
"Naštevanje" je eden od načinov, s katerimi se Rabelais osvobaja teže zakonitosti snovnega sveta, vnaprejšnje določenosti, vsiljenega smisla in podobnega. "Naštevanje" je seveda podložno vsemu temu, toda kaj rado se osamosvoji, postane ritem, glasba, hipnotična mantra, molitev ali kaj podobnega, skratka, točka svobode, za katero ne veljajo vzročno-posledična razmerja, ki se v Rabelaisovi dobi izražajo v sholastični dikciji, prav to pa si avtor tako rad privošči. Pri tem ne gre za miniranje smisla, saj ta za Rabelaisa bržkone ostaja isti, kakor je bil poprej. Vsekakor pa gre za dekonstrukcijo forme, predvsem v njeni tako pogosti vlogi samoumevne nosilke smisla. Ker naj bi bil srednjeveški človek pozabil "pravo besedo", naj bi izgubil tudi sposobnost "dobrega dejanja" (morda je bilo tudi obrnjeno, kdo ve). Knjižnice, kakršna je ta iz Pantagruela (VII. pogl.), so bile vredne vse kritike, ker so takšno izgubljanje spomina in z njim prihodnosti še pospeševale. Človek ne zna več brati, zato ne more več poslušati, prepuščen je sebi in (p)ostane idiot. Danes prav tako kakor pred petsto leti. Samo Rabelaisu in njemu podobnim gre zahvala, da se tega sploh zavedamo.