Avtorica se ukvarja z opazovanjem in analizo italijanskega diskurznega označevalca si in različnih vlog, ki jih ta opravlja v govorjenem jeziku. Predstavljeni so metoda dela, potek analize in kratek oris ugotovljenih pragmatičnih vlog tega jezikovnega elementa na izbranem korpusu ter nekaj zgledov za vsako vlogo posebej. Ugotovljeno je bilo, da se si pojavlja v naslednjih pragmatičnih vlogah: I/ kot holofrastična pritrditev (s semantičnima vrednostma "tako je" in "strinjam se"); II/ kot signal za vzdrževanje pozornosti ali potrditev razumevanja sporočila (s semantično vrednostjo "razumem"); III/ kot signal za emfatično potrditev; IV/ kot označevalec s povezovalno in "ločevalno" funkcijo; V/ kot signal za pridobivanje časa; VI/ kot signal za izražanje soudeležbe; VII/ kot signal v opoziciji z označevalcem no; VIII/ kot signal za (samo)popravljanje; IX/ kot signal z modulacijsko funkcijo; X/ kot signal zahteve po potrjevanju in XI/ kot otvoritveni si. Izhodišče za obravnavo in določanje posameznih vlog temelji na pragmalingvističnih raziskavah, opravljenih v italijanskem in slovenskem jezikoslovju zadnjih let (Bazzanella 1995, Bernini 1995, Adorno 2007; Verdonik 2007).

Pravice