Opombe
Tumorje Huerthlejevih celic ščitnice uvrščamo v skupino folikularnih tumorjev ščitnice in so relativno redka bolezen. Kljub velikemu napredku v onkologiji in diagnostiki rakavih bolezni je razlikovanje med benignim tumorjem (gomolj Huerthlejevih celic ščitnice - HCTN in adenom Huerthlejevih celic ščitnice - HCTA) ter rakom Huerthlejevih celic ščitnice (HCTC) možno le s histološko preiskavo ščitničnega tkiva, kjer se ugotavlja morebitna prisotnost intravaskularne in/ali transkapsularne invazije, ki je značilna za HCTC. Ker je operacija ščitnice zahtevna, se kirurg običajno najprej odloči za lobektomijo (delno odstranitev ščitnice). Po operaciji patolog opravi histološko analizo odstranjenega ščitničnega tkiva. Če je odstranjeno tkivo rakavo, je potreben ponovni kirurški poseg, s katerim kirurg odstrani še preostanek ščitnice. Poznavanje ustreznih genetskih označevalcev HCTC bi v klinični praksi pripomoglo k možnosti zgodnjega razlikovanja med benignim tumorjem in rakom, oziroma bi omogočilo lažje načrtovanje zdravljenja HCTC, vključno z optimalnim operativnim posegom (delna oziroma popolna odstranitev ščitnice). Hipoteze V naši raziskavi smo preverili naslednji hipotezi: a) specifične mutacije onkogenov in tumor zaviralnih genov so genetski označevalci HCTC, oziroma tveganja za njegovo ponovitev ali zasevanje; b) specifični polimorfizmi genov antioksidativnih encimov in/ali genov popravljalnih mehanizmov DNA so genetski označevalci HCTC, oziroma tveganja za njegovo ponovitev ali zasevanje. Preiskovanci in metode Z retrospektivno raziskavo smo zajeli 139 preiskovancev, pri katerih je bila zaradi suma na neoplazmo Huerthlejevih celic ščitnice, opravljena operacija ščitnice. Genomsko DNA smo izolirali iz tumorskega in zdravega tkiva arhiviranih vzorcev tumorja, fiksiranih s formalinom in vklopljenih v parafin. S postopki, ki temeljijo na principu sekveniranja druge generacije, smo na desetih reprezentativnih vzorcih tumorske DNA opravili presejalno iskanje 739 mutacij v 46 onkogenih in tumor zaviralnih genih. Prisotnost nekaterih odkritih mutacij, ki so se nakazovale kot možni označevalci HCTC, smo preverili z visoko občutljivim testom verižne reakcije s polimerazo v realnem času, tudi v ostalih vzorcih tumorske DNA. Pri bolnikih z mutacijo v tumorski DNA smo nato z analizo DNA iz zdravega tkiva preverili tudi ali gre za somatsko ali zarodno mutacijo. V vzorcih DNA iz zdravega tkiva, smo preverili tudi prisotnost nekaterih polimorfizmov genov antioksidativnih encimov (CAT, SOD2, GSTM1, GSTT1, GSTP1, GPX1) in genov popravljalnih mehanizmov DNA (OGG1, XRCC3, NBN, RAD51, XRCC3). Rezultati Skupno 53 preiskovancev je imelo HCTC, 37 HCTA in 21 HCTN. Ostalih 18 preiskovancev je imelo multinodozno golšo (MNG) ali folikularni adenom (FTA) ali limfocitni tiroiditis (LT). Pri 20 preiskovancih s HCTC so bili prisotni zasevki, pri 16 pa ponovitev bolezni. Preiskovanci s HCTC so bili značilno starejši od preiskovancev s HCTA in HCTN (p = 0,004), imeli so značilno večji začetni premer tumorja (p < 0,001), kot tudi drugačno razmerje spolov (p = 0,043). Pri presejalnem iskanju mutacij smo našli mutacije v 26 od skupno 46 onkogenov in tumor zaviralnih genov in sicer so bile mutacije pogostejše v skupini preiskovancev s HCTC. Prisotnost mutacij v izbranih genih (BRAF, KRAS, NRAS) smo preverili tudi v ostalih vzorcih tumorske DNA, vendar v primerjavi HCTC s HCTA in HCTN, nismo ugotovili statistično značilnih povezav. Potrdili pa smo, da so bile vse odkrite mutacije somatske. Frekvenčna razporeditev genotipov antioksidativnih genov ter DNA popravljalnih genov se med preiskovanci s HCTC ter s HCTA in HCTN ni razlikovala (p > 0,050). Preiskovani polimorfizmi tudi niso bili povezani s pojavom oddaljenih zasekov (p > 0,050). Od proučevanih polimorfizmov pa je bil polimorfizem GPX1 povezan s ponovitvijo HCTC (p = 0,040). Zaključki Z našo raziskavo smo pokazali, da izbrane mutacije BRAF, KRAS, NRAS niso statistično značilno povezane s HCTC ali pojavom zasevkov. Vse odkrite mutacije so bile somatske. Z našo raziskavo smo tudi pokazali, da polimorfizmi genov za antioksidativne encime in genov popravljalnih mehanizmov DNA niso povezani s tveganjem za nastanek HCTC, oziroma tveganjem za pojav oddaljenih zasevkov. Polimorfizem GPX1 pa je povezan s tveganjem za ponovitev HCTC.