Opombe
V premoženje družbe se stekajo denar in raznovrstne premoženjske pravice, katerih bistvena značilnost je, da jih je mogoče gospodarsko (ekonomsko) ovrednotiti in njihovo vrednost izraziti v denarju. Tem na drugi strani prikaza finančnega stanja družbe (bilance stanja) stoji nasproti v sumiranih zneskih prikazana dodelitev tega premoženja oziroma njegove vrednosti posameznim njegovim virom. Med dolgoročne vire financiranja lahko v grobem uvrstimo lastni kapital, kot lastni vir financiranja, in (primerni) tuji kapital, med katerega sodijo obveznosti. Med tema dvema je prvi posebej dragocen, saj ni zvezan z nobenim časovnim kriterijem, medtem ko bo morala družba svoje obveznosti nekoč izpolniti s svojim premoženjem. Lastni kapital sestavljajo predvsem tisti kapital (tiste vrednosti premoženja), ki so ga delničarji prispevali kot vložek v družbo, in kapital, ki ga je družba sama prigospodarila (dobiček). Vložki, ki za delničarje pomenijo sodelovanje v podjetniškem podvigu na tvegani podlagi, gradijo osnovno in eksistenčno glavnico (predpostavko) delniške družbe in ob njeni ustanovitvi največkrat edini vir premoženja. Iz delnice, ki jo prejmejo v zameno za prispevani vložek, delničarji črpajo svoj položaj člana delniške družbe. Zato tudi zakon določa, da je delniška družba tista družba, ki ima osnovni kapital, ta mora biti razdeljen na delnice (prvi odstavek 168. člena ZGD-1), družba je upnikom odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem (drugi odstavek 168. člena ZGD-1), medtem ko se vložki ne smejo vrniti (prvi odstavek 227. člena ZGD-1). Ta elementarna podstat kapitalskega ustroja delniške družbe hkrati razodene ključne vidike sprememb osnovnega kapitala, relevantne za položaj delničarjev in upnikov. Sprememba osnovnega kapitala lahko vpliva na vrednost družbinega premoženja, iz katerega družba poplačuje terjatve svojih upnikov, prav tako lahko vpliva na delnice, ki so vir pravic delničarjev. Medtem ko povečanje osnovnega kapitala nosi potencial povečanja družbinega premoženja, zaradi česar je za upnike dobrodošel ukrep, zmanjšanje osnovnega kapitala prizadene družbino osnovno glavnico in kot posledico domala predpostavlja ogrožanje terjatev upnikov. Ker se vložki praviloma ne smejo vrniti, so upniki varovani preden se opravijo morebitna izplačila sproščenega premoženja, ki je bilo pred tem vezano z osnovnim kapitalom. Vendarle tudi povečanje osnovnega kapitala za upnike ni brez nevarnosti, saj je treba zagotoviti, da je obljubljeni vložek pravilno prenesen na družbo in da dosega tisto vrednost, ki sta mu jo pripisala družba in inferent. Tudi za delničarje je kapitalska krepitev "njihove" družbe dobrodošla in uspešen plasma novih delnic hkrati signalizira gospodarsko atraktivnost za nove investitorje. Vendar pa prav ti vstopajo v "druščino" obstoječih delničarjev, katerih deleži se zaradi tega spremenijo, s tem pa tudi moč njihovih glavnih članskih pravic. Ta učinek povečanja osnovnega kapitala obstoječi delničarji praviloma neradi pozdravijo in če nočejo, jim ga načeloma tudi ni treba. Zakon jim priznava prednost pri dodeljevanju novih delnic, odmik od tega zakonskega izhodišča, pa je podvržen posebni odločitvi obstoječih delničarjev. Dosledno izpeljan ukrep spremembe osnovnega kapitala pomeni, da je bilo več manjših zaokroženih korakov pravilno opravljenih: od odločanja na skupščini, do vpisa v sodni register. Čeprav organi vodenja ali nadzora pravilno izvedejo odločitev delničarjev o spremembi osnovnega kapitala, se lahko pozneje izkaže, da je bila prav ta (prvotna) odločitev neveljavna. Nastale učinke spremembe osnovnega kapitala je sicer treba odpraviti, vendar se "vrtenje časa nazaj" izkaže za preveč "zastrašujoče". Zato je takšen način sanacije neuspelega ukrepa potrebno premisliti in pretehtati, ali ni na mestu drugačna rešitev.