Opis
V kontroverznem Mnenju 2/13 je Sodišče EU zavzelo jasno in nedvoumno stališče - osnutek sporazuma o pristopu Evropske unije (EU) k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP) ni združljiv z drugim odstavkom 6. člena Pogodbe o EU oziroma s Protokolom št. 8 k EKČP. Zato načrtovani sporazum ne more začeti veljati, razen če je ustrezno spremenjen ali sta spremenjeni Pogodbi. Mnenje 2/13 je sicer precejšen izziv na poti pridružitve EU k EKČP, vendar v nobenem primeru ne odpravlja in tudi ne onemogoča pridružitvene obveznosti. Zato bo treba najti pot, ki bo vodila k pridružitvi, kar najbrž ne bo preprosto, je pa izvedljivo. Če se bo postopek pridruževanja udejanjal v strokovnih okvirih, s strokovnimi argumenti, ter ne bo prevladalo politikantstvo, meniva, da bodo mogoče nekatere spremembe pridružitvenega sporazuma v smeri, kot je nakazalo Sodišče EU. Če in kolikor pa do tega ne bo prišlo, to ne bi smelo biti pripisano (zgolj) Sodišču Evropske unije. Ne pozabimo, da države članice v Pogodbah niso le določile obveznosti pridružitve EU k EKČP, temveč so na to pridružitev vezale določene pogoje, ki jih je Sodišče EU preprosto moralo upoštevati. Prav tako je treba opozoriti, da imajo države članice, če dosežejo konsenz, kot "gospodarice Pogodb" zmeraj možnost Pogodbi ustrezno spremeniti (kar je zdaj, ko je bolj ali manj jasno, da je revizija Lizbonske pogodba nujna, še bolj realno, kot je bilo v času izdaje Mnenja 2/13). Na drugi strani Sodišče EU možnosti revizije Lizbonske pogodbe seveda nima, temveč mora Pogodbi sprejeti kot objektivno danost.