Opis
Članek primerja besedno tvorbo v italijanskem in hrvaškem jeziku. Ugotavlja, da je tvorba v italijanščini bogatejša, v hrvaščini pa je bolj pogostna izpeljava, saj predtavljajo zloženke v celeotnem besedotvornem sistemu le neznaten del. Največkrat je mogoče najti izpeljavo s priponami. Razlika med primerjanima jezikoma je še ta, da pozna hrvaščina pri tvorbi medbesedno obrazilo, italijanščina pa spaja obe leksikalčni prvini neposredno Za besedno tvorbo v italijanščini je najbolj razširjeni model samostalnik, sestavljen iz dveh samostalnikov, brez predloga (contro congressi 'kongresni centar', zona cuscinetto 'tampon con'), kar seveda izraža težnjo h gospodarnosti v jeziku, medtem ko ima hrvaščina ustreznike z dvema samostalnikoma ali pa s samostalnikom in pridevniškim prilastkom. V sodobni italijanščini je močno ploden, mnogo bolj kot v hrvaščini, tvorbeni obrazec z glagolom in samostalnikom. Sestavljenke so zlasti pogostne za izraze predmetov, ki so vezani na razvoj tehnike in industrije. Glagoli so v italijanščini tvorjeni iz glagola in samostalnika, hrvaški ustrezniki tudi s pomočjo pridevnika, s predlogom ali brez njega, velikokrat s predponami in priponami. V primerjavi z zloženkami v hrvaščini prevladujejo pri italijanskih skladenjske tvorbe, šele potem izpeljanke s priponami, prave skladenjske tvorjenke, izpeljanke s prefiksi in parasintaktične tvorjenke. Za pomensko plat ugotavlja prispevek, da se složeni samostalniki v italijanščini nanašajo na označevanje lastnosti in oznak oseb in živali, na aktivnosti, predmete in izraze iz moderne tehnike,pa tudi na poklice oseb; pridevniške izpeljanke pa so posebej pogostne za izraze barv. V hrvaščini so v rabi tvorjenke za izraz predmetov instvari, tudi za osebe, ki opravljajo neko aktivnost, za abstraktne samostalnike kot izraz lastnosti in značilnosti, za samostalnike v pomenskem polju za lov. gozd in napsloh za naravo, pri pridevnikih pa predvsem za izraz barve, pa tudi lastnostiin karakteristike.