El fatalismo y la fatalidad a través de la técnica narrativa en la Crónica de una muerte anunciada de Gabriel García Márquez

španski

2010

kolumbijska književnost   20.st.   fatalizem   determinizem 

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Članek govori o fatalizmu kot o najpomembnejši komponenti tega nenavadnega dela hispanoameriškega nobelovca, ki je zasnovano na prepletu policijskega poročila, novinarske kronike in klasičnega kriminalnega romana oziroma - zaradi sintetično podane razresitve umora, postavljene na sam začetek - njegove zrcalne slike. Ob primerih fatalizma kot idejne podstati v nekaterih drugih literarnih delih in ob naratološki analizi obravnavanega romana avtor predpostavlja, da fatalizem v Kroniki ni komponenta idejne, pač pa formalne podstati in se šele skozi slednjo dejansko manifestira. V oporo svoji hipotezi navaja mesta v zgodbi, katerih usodnost kljub končni impresiji ni vezana na fatalizem v filozofskem smislu, medtem ko na formalni ravni izpostavlja izreden pomen motivov z močno, skorajda mehanično napovedno vrednostjo, na kateri sloni koncept usodnega, in ki zaradi repetitivnega značaja teksta obenem sluzijo kot časovno-prostorske reference. Avtor s podrobno analizo motiva parnika kot tovrstnega primera potrjuje začetno hipotezo, članek pa sklene z ugotovitvijo, da fatalizem prav skozi pripovedno tehniko v Kroniki napovedane smrti postane njen implicitni perpetuum mobile.

30.01.2012