Opombe
Temeljni cilj doktorske disertacije je opisati metodo vizualnega odziva (MVO) na primeru pravljice Zgodba o kajmanu (Afriške pripovedke, 1976, str. 56-60) in jo preveriti v kontekstu razvijanja recepcijske vloge učencev, preučiti učiteljevo kompetenco uporabe metode vizualnega odziva za razvijanje učenčeve zmožnosti zaznavanja, razumevanja in vrednotenja literarnih besedil in na podlagi tega presoditi o upravičenosti vključevanja te vsebine v kurikul univerzitetnega in/ali permanentnega izobraževanja učiteljev. Zastavljeni problem smo opazovali v okviru medpredmetne povezave književnosti in likovne umetnosti, saj je mogoče le v povezavi doseči optimalno izrabo estetsko oblikovanih govoric kot didaktične poti (metode) za eksternalizacijo učenčevega dialoga z literarnim besedilom. Teze doktorske disertacije temeljijo na teoretičnih izhodiščih psihonaratologije, poznavanju zakonitosti otrokovega recepcijskega razvoja, didaktiki mladinske književnosti, likovni teoriji ter didaktiki likovne umetnosti. Iz teoretičnih izhodišč izluščimo, da bi učenec za polno upovedovanje literarnoestetskega doživetja potreboval veliko širše besedišče, kot ga ima na aktualni stopnji kognitivnega razvoja (odsotnost zmožnosti abstraktnega mišljenja) in kot ga ima na aktualni stopnji jezikovnega razvoja. Pot, ki učencu omogoči, da z lastno dejavnostjo razvija zmožnost logičnega mišljenja, upovedovalno zmožnost in zmožnost ustvarjalnega dialoga z literarnim besedilom, izhaja iz vizualne komunikacije in z njo povezane učiteljeve kompetence za poznavanje zakonitosti več kodnih besedil. Ob številnih zahtevanih kompetencah učitelja si zastavimo vprašanje, do katere mere so učitelji kompetentni uporabljati nejezikovne semiotične funkcije, ki zahtevajo poznavanje različnih strok in njihovih zakonitosti. Metodološko smo k raziskovanju pristopili s kombinacijo kvalitativnega in kvantitativnega načina raziskovanja. Uporaba obeh pristopov je smiselna, saj se postopki dopolnjujejo in presegajo pomanjkljivosti zgolj ene vrste pedagoškega raziskovanja. Glavne ugotovitve raziskave so: 1. Opazovanje, kako kakovostno je učenec zmožen opravljati recepcijsko vlogo v ustvarjalnem dialogu z literarnim besedilom, in sicer na primeru pravljice tujega civilizacijskega kroga, ko se učitelj z njim sporazumeva s pomočjo besed (jezika), nam omogoči, da s pomočjo analiziranja kompleksnih konvencionalnih znakov (besed), ki nastopajo v funkciji opisovanja in pripovedovanja, razberemo učenčevo razumevanje karakterjev književnih oseb, in s tem povezanega etičnega sporočila pravljice. 2. Ob preverjanju razumevanja karakterjev književnih oseb, presojanja etičnosti njihovega ravnanja in razumevanja modalnosti besedila s pomočjo jezikovnih sredstev se zdi, kot da so učenci zgrešili etično sporočilo pravljice tujega civilizacijskega kroga. 3. Preverjanje učenčeve recepcije etičnega sporočila pravljice tujega civilizacijskega kroga, ko učitelj uporabi ilustracijo književne osebe (metodo likovnega odziva učenca na besedilo) kot didaktično pot (metodo) za eksternalizacijo učenčevega dialoga z literarnim besedilom, dokazuje, da so učenci sposobni dojeti etično sporočilo pravljice tujega civilizacijskega kroga. Učenci so ob uporabi nejezikovnih semiotičnih funkcij - s pomočjo kompleksnih slikovnih znakov - sposobni upovediti modrost etičnega sporočila pravljice z drugega konca sveta. Sodbe učencev razberemo iz risb, ki jih naslikajo učenci, interpretacijo pa podkrepimo s pomočjo analize pol strukturiranega intervjuja. 4. Preverjanje učiteljeve kompetence prepoznavanja eksternaliziranih sodb učencev s pomočjo opazovanja, analize in interpretacije risbe z likovno pedagoškega vidika ter ugotavljanje, do katere mere je učitelj usposobljen za uporabo metode vizualnega odziva učenčevega literarnega sporočila, pokaže, da so učitelji le delno usposobljeni za interpretacijo slike učencev z likovno pedagoškega vidika, in s tem za uporabo produktivne književno didaktične metode vizualnega odziva v didaktiki.