Orden de constituyentes y definición en las construcciones locatives con eînai y esse : reconsideración de la hipótesis de la definición

španski

2000

letnik 40, številka 1

latinščina    stara grščina    krajevne zveze   lingvistika 

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Med zvezami, v katerih lahko z glagolskim predikatom einai in esse nastopata v pomenski vrednosti kraja, so t.o. eksistencialno-lokativne ("Na mizi je knjiga") in lokativno-kopulativne ("Knjiga je na mizi"); ti dve vrednosti sta s tipološkega vidika ločeni. Za razlikovanje med njima sta lahko odločilna različen besedni red in pragmatična zgradba (opredeljuje jo 'določnost' osebkovega izraza). Članek vsebuje primerjalno analizo te hipoteze, ki se izvaja na primerih iz stare grščine (Herodot 1-4) in klasične latinščine (Livij 1-4); analiza upošteva različne dejavnike, ki so vključeni v različne sistemizacije postavljene hipoteze. V tem smislu se preverja (i) besedni red analiziranih jezikov, (ii) dejavniki živosti in (iii) različni skladenjski tipi. Analiza razkrije diferenciacijo v vedenju obdelovanih jezikov: v stari grščini je moč zaznati pragmatično osnovo za razliko obeh zvez, saj uporablja ta jezik različen besedni red za vsak tip zveze; nasprotno pa literarne konvencije o položaju osebka in glagola do določene mere nevtralizirajo tendence, ki delujejo pri obdelavi diskurza. Članek razlaga tudi 'izjeme' s stališča predložene hipoteze: (i) položaj izraza s krajevnim pomenom na začetku zveze in (ii) različna zaporedka, ki so posledica položaja glagola na začetku stavka. Razlogi za te pojave so dejavniki različnih jezikovnih ravnin, med njimi so najodločnejši tisti, ki spadajo v kategorijo pragmatike.

10.06.2016