Opis
Pari pomensko nasprotujočih si glagolov: besedni red. Nacedenih je nekaj opombk vrstnemu redu glagolov z nasprotujočim si pomenom v sicer nezaznamovanem sobesedilu. Opazovanje izhaja iz prepričanja, da je mogoče pri taki dvojici glagolov prvega imeti za 'pozitivno', nekako 'progresivno' obarvanega, in ta obstoječe stanje spremeni, za drugega pa je značilna negativnost, 'regresivnost', torej težnja, da se izniči udejanjanje prvega dejanja in vzpostavi prvotno stanje. V članku se najprej tehta oblikoslovna zgradba obeh glagolov: če gre za glagola, za katera izvira nasprotovanje iz oblike, ne bo težko prvemu, osnovnemu glagolu, ki oblikovno ne kaže nobene spremembe in potemtakem ni označen, prisoditi karakter 'pozitivnega', onemu drugemu pa 'negativnega'. Prvi izraža razvoj neke dejavnosti, drugi pa nikalnost, izničenje akcije. V tem primeru bo zaporedje obeh glagolov pozitivno-negativno, saj si ni mogoče zamisliti izničenja nekega dejanja, ki se đe ni zgodilo; nekako tako, kot ni mogoče uničiti nekega dela, ki sploh ni bilo opravljeno, ali odpreti vrat, ki niso zaprta. Če pa gre za primarno, pomensko opozicijo, je mogoče prepoznati v enem glagolu pozitivno, v drugem panegativno prvino. Pri dvojici italijanskih glagolov kot andare 'iti, iti kam', in venire 'priti' izraža prvi večanje oddaljenosti od govorečega, drugi pa zmanjševanje take oddaljenosti. Podobno velja za dvojico salire 'povzpeti se' in scendere 'iti dol, spustiti se', pri čemer izraža prvi večanje višine glede na točko opazovanja, drugi pa zmanjševanje, torej neko negativnost. Tak vrstni red se zdi časovno utemeljen in logičen; vsaj v italijanščini je ugotovljiv tudi pri samostalnikih, skovanih iz glagolskih oblik: andirivieni 'vrvež, beganje', saliscendi 'stalno vzpenjanje in spuščanje, npr. ceste'.