V izrecni volji, da se vzpostavi kot znanstveni subjekt in skuša objektivno opisati jezik kot raziskovalni predmet, ki je zunaj njega samega, je jezikoslovec paradoksen, ker nujno prebiva znotraj (svojega) jezika, zato svoje znanstvene naloge nikakor ne more izpolniti tako, kot si jo je načeloma zadal. Paradoks jezikoslovca, če smemo parafrazirati opažanje Williama Labova, je naslednji: "jezikovna dejstva lahko jezikoslovec interpretira samo kot jezikovni posameznik, pri čemer jezikoslovec sam obstaja le kolikor obstaja njegova osebna izkušnja jezikovnih dejstev". To preprosteje rečeno pomeni, da jezikoslovec kot opazovalec in opisovalec jezika lahko deluje samo znotraj svojega predmeta analize. Njegova verodostojnost je v celoti odvisna od etične drže, ki jo bo zavzel v odnosu do svojega raziskovalnega dela.

Pravice