Ko tragedija ni bila več le šaljiva ritualna Dionizova zborovska pesem, izvajana sredi ravnega, z vzpetino obdanega prostora, se je spremenila arhitektura starogrškega gledališča. Iz zbora izločeni igralci novih tragičnih herojev so dobili svoje mesto le na sceni, zbor pa je še naprej ostal v ciklično brezčasni orkestri. Razprava skuša s primerom epskega Ahila pokazati, da se je ta razločitev dogodila že pri Homerju, ko se je Ahil zaradi jeze izločil iz boja in kot prvi tragični heroj na obrobju bojišča kot s "scene" opazoval dogajanje pod sabo na bojišču, "v orkestri". Hkrati s tem je govoril tudi jezik, ki ga ne sam ne drugi niso več razumeli, jezik, ki bo dobil svoje mesto šele v prihajajoči tragediji.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-QWIWET3V

COBISSID

12937570

Objavljeno

16.07.2012

Metapodatki

Citiranje

APA:

Vrečko, Janez (2000). Orkestra, scena in Ahil. Primerjalna književnost, letnik 23, številka 1, str. 35-52. URN:NBN:SI:DOC-QWIWET3V from http://www.dlib.si

MLA:

Vrečko, Janez. "Orkestra, scena in Ahil." Primerjalna književnost letnik 23. številka 1 (2000) str. 35-52.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QWIWET3V>

Primerjalna književnost
1978-
(Zbirni zapis)

številka

Primerjalna književnost
2000
(Celotna številka)