Opis
Izhodišče razprave je pomenska primerjava narečnih osnov s standardnim jezikom, kot ga ponazarja Slovar slovenskega knjižnega jezika. Poskus pomenske analize je izpeljan na osnovi korpusa krajevnih imen iz Rezije, uvrščenih v različne kategorije na podlagi ujemanja pomenskih lastnosti. Poleg rezijanščine se v analizi upoštevajo tudi druga narečja, predvsem tersko in zaradi močnega medsebojnega vplivanja tudi furlanščina, iz katere izvirajo mnogi rezijanski toponimi, medtem ko je v procesu nastajanja krajevnih imen nemščina igrala omejeno vlogo. Izsledki poskusne analize dokazujejo, da najštevilnejša kategorija vsebuje lekseme, ki pričajo o širšem ujemanju med zvrstmi slovenskega jezika (51,30%). Dosti bolj omejena je kategorija pomenskega neujemanja (9,67%), medtem ko je postopek popolne desemantizacije spet izpričan v številnih osnovah (21,93%). Izposojenke, skoraj izključno romanskega oz. furlanskega izvora, tvorijo zadnjo, precej pomembno kategorijo (17,10%). Avtor med drugim poudarja vprašanje odnosa med posameznimi jezikovnimi zvrstmi ter med jezikovnimi zvrstmi in interakcijskimi jeziki. Poleg dejstva, da pomenske lastnosti rezijanskih krajevnih imen izpričujejo tesen odnos med narečjem in standardnim oz. osrednjim slovenskim jezikom tudi na ravni pomenskosti, prispevek podčrtuje nujnost odkrivanja in določanja, tudi skozi etimološki postopek, nezadostno raziskanih pomenskih lastnosti besedja v jezikovnih sistemih, ki jih sooblikuje vplivanje drugih jezikov in kultur. Čedalje natančnejši podatki o zgodovini besedja, ki jih prinaša raziskovanje jezikovne drugačnosti in medjezikovnih razmer, so relevantni med drugim tako za pomenoslovje kot za slovaropisje, obenem pa omogočajo poglobljeno razumevanje situacij, za katere je ključno stalno sobivanje jezikov in kultur.