Kapucinska arhitektura v slovenskem etničnem prostoru do nastanka Ilirskih provinc : doktorska disertacija

slovenski

doktorska dela

2016

Arhitektura   Kapucini

Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta

Doktorska disertacija je interdisciplinarno zasnovano delo, v katerem je podrobno predstavljena, analizirana in ovrednotena arhitektura kapucinskega reda na Slovenskem v razponu od začetka 17. do začetka 19. stoletja. V delu so zajeti vsi kapucinski samostani, ki so nastali v okviru nekdanje Štajerske kapucinske province, detajlno pa predstavljeni le tisti, ki so bili zgrajeni v okvirih državnih meja Slovenije. Raziskava je osredotočena na čas od ustanovitve prvega samostana do razpustitve nekaterih samostanskih hiš. Le obrobno je orisana kasnejša arhitekturna zgodovina ohranjenih samostanskih kompleksov. Disertacijo uvajajo opredelitev problema, predstavitev raziskovalnih hipotez in metodologije dela ter pregled stanja raziskav. Nadalje je predstavljena zgodovina reda manjših bratov, še posebej kapucinov, ki so se na prelomu iz 16. v 17. stoletje začeli naseljevati na Slovenskem. Detajlno je predstavljen tudi duhovni utrip v času, ko so se kapucini naselili v naše kraje. Kapucini so imeli pomembno vlogo pri rekatolizaciji habsburških dednih dežel. Izredno pomembna je bila tudi vloga plemenitih mecenov in klerikov, ki so za samostan največkrat darovali zemljo in finančno podprli njegovo gradnjo. V nekatere kraje so se kapucini naselili tudi na pobudo meščanov in okoliških prebivalcev, ki so pomagali pri gradnji. V nadaljevanju je izpostavljen odnos reda manjših bratov do gradnje redovnih domovanj. Prvi samostani manjših bratov so bili izredno skromni in preprosto grajeni, a so se sčasoma oddaljili od prvotnega Frančiškovega ideala uboštva in postali prostorni ter bogato okrašeni. Zato so se kapucini želeli vrniti h koreninam arhitekture reda manjših bratov in so sledili naukom svojega ustanovitelja. Nadrobno je tako osvetljen vpliv sv. Frančiška Asiškega na zasnovo prvotne arhitekture reda manjših bratov, ki je pomembno vplivala na kasnejšo zasnovo kapucinskih samostanov in na sprejemanje določil, zapisanih v kapucinskih konstitucijah. Detajlno sta dodelana tudi zgodovina in razvoj kapucinske arhitekture v Evropi. Poznavanje redovnih gradbenih priročnikov in traktatov je za razumevanje kapucinske arhitekture na Slovenskem neobhodno. Zato je detajlno razčlenjen in ovrednoten traktat kapucinskega p. Antonia da Pordenone iz Beneške kapucinske province, ki je na začetku 17. stoletja zapustil štiri izvode, ki se hranijo v Benetkah in Innsbrucku ter so dobro izhodišče za interpretacijo kapucinske arhitekture na Slovenskem. V tej zvezi sta pomembna dva vpliva: beneški, saj so prvi kapucini na naših tleh prišli prav iz Beneške kapucinske province, ter tirolski, kjer se je izoblikoval poseben tip samostana, prilagojen hladnejšim klimatskim razmeram. Zato ta tip samostana imenujemo beneško-tirolski tip kapucinskega samostana. Omenjeni tip se je razširil po celotni Srednji Evropi, se pravi tudi na Slovenskem. Osrednja pozornost raziskave je namenjena predstavitvi kapucinske arhitekture na Slovenskem. Detajlno so predstavljene zgodovina samostanov, njihova prvotna zasnova, pomembnejše kasnejše predelave in dozidave, na kratko je orisano današnje stanje. Opisu je pridan bogat slikovni material. Doktorsko disertacijo zaključujejo podrobna analiza in sinteza zbranih podatkov, opredelitev tipa kapucinskega samostana na Slovenskem, interpretacija tipične kapucinske opreme in ikonografije ter poskus slogovne umestitve. Umetnosti kapucinskega reda je dodeljena tudi pomembna vloga v širši pastoralni dejavnosti kapucinov v okviru rekatolizacije. Zaradi strogega upoštevanja Frančiškovih besed in rigoroznih pravil o gradnji je kapucinska arhitektura kljub različnim arhitektom in lokalni stavbarski tradiciji dobro prepoznavna, uniformirana in zaradi tega brezčasna. Nekateri pisci se pri opisu redovne arhitekture zato poslužujejo termina "kapucinski stil".

08.08.2023