Zgodovina opisovanja francoskega končnega naglasa - in s tem naglaševanja v celoti - je polna heterogenih pristopov, ki ta ključni prozodični pojav francoščini zajemajo z najrazličnejših snovnih in funkcionalnih vidikov. S stališča jezikovne pragmatike se naglaševanje končnega zloga naglasne enote po eni strani kaže kot bistvena prvina splošne akustične podobe francoskega govorjenega jezika, po drugi pa kot sredstvo, s katerim govorec zelo učinkovito gradi koherentnost in smisel svojega govornega izvajanja. Distribucija končnih naglasov oziroma sprotno oblikovanje naglasnih enot govorcu in naslovniku omogoča bolj izostreno strategijo pri tvorbi in razbiranju upovedovalnega smisla. Spričo tega dejstva je francoski končni naglas z vidika diskurzivne analize mogoče opredeliti kot orientacijsko prozodično potezo.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-OIP9FVAT

COBISSID

59313250

Objavljeno

10.05.2016

Metapodatki

Citiranje

APA:

Vitez, Primož (2015). L'accent orientatif. Vestnik za tuje jezike, letnik 7, številka 1, str. 133-141. URN:NBN:SI:DOC-OIP9FVAT from http://www.dlib.si

MLA:

Vitez, Primož. "L'accent orientatif." Vestnik za tuje jezike letnik 7. številka 1 (2015) str. 133-141.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-OIP9FVAT>

Vestnik za tuje jezike
2009-
(Zbirni zapis)