Opombe
Številni spori v zvezi z umetniškimi deli (romani, filmi, itd.), v katerih se prepoznajo resnične osebe, ki menijo, da so prikazane v potvorjeni ali negativni luči, potrjujejo ugotovitev, da težišče varstva svobode umetniškega ustvarjanja ni več toliko v njeni obrambni funkciji (tj. v varstvu pred posegi države in njeno cenzuro), temveč je vse bolj poudarjen vidik države kot posrednika pri razrešitvi kolizije med temeljnimi pravicami zasebnih subjektov. Opravljeno raziskovalno delo utrjuje moje prepričanje, da je umetnost vrednota per se, zato ji je treba v primeru kolizije z drugimi ustavnopravno varovanimi pravicami in interesi nameniti posebno težo. Umetnost je svobodno ustvarjalno delovanje, v katerem se odražajo umetnikovi notranji svetovi, ki se prek določene umetniške izrazne oblike (pisanja, slikanja, odrske uprizoritve, glasbe ipd.) prelijejo v navzven zaznavno umetniško delo. Glede na poseben pomen umetnosti za družbo in človeško civilizacijo - umetniki namreč s svojimi deli neprecenljivo napolnjujejo svetovno kulturno zakladnico in prispevajo k humanosti in osmišljenju obstoja človeštva - je treba biti pri njenem pravnem vrednotenju izrazito pozoren in prizanesljiv. Umetniško ustvarjanje je treba šteti kot privilegirano obliko svobode izražanja ter širjenja idej in misli. Krog upravičencev, ki se lahko sklicujejo na svobodo umetniškega ustvarjanja, je ožji, kot to velja za splošno svobodo izražanja (ki jo uživa vsak), obseg in vsebina pravnega varstva v okviru navedene pravice pa morata biti širša. Poseben obseg in stopnja varstva svobode umetniškega ustvarjanja se morata odraziti tako na abstraktni kot konkretni ravni. Posebno težo je umetniški svobodi pripisal že ustavodajalec s tem, ko jo je opredelil kot posebej varovano kategorijo svobode izražanja. Vendar zgolj abstraktno priznavanje umetnosti kot posebej varovane vrednote ne zadošča. Zato je toliko bolj pomembna vloga sodišč, da ob razreševanju konkretnih primerov kolizije svobode umetniškega ustvarjanja z drugimi osebnostnimi pravicami pri tehtanju in pravnem vrednotenju okoliščin konkretnega primera upoštevajo in priznajo ustrezno težo umetniškim izraznim oblikam. Umetnost se redno napaja v resničnih dogodkih in osebnostih, ki jih umetnik pregnete s svojim subjektivnim pogledom in doživljanjem ter jih prenese na nov estetski nivo. Pri umetniškem izražanju ne gre za to, da bi avtor želel javnosti posredovati preverljive izjave o resničnosti, temveč gre za njegovo stremljenje k temu, da poda lastno umetniško izpoved, ki se neposredno ne navezuje na dejansko resničnost, temveč ustvarja samosvojo, estetsko resničnost. Umetniško delo se od neumetniških oblik izražanja mnenj razlikuje po tem, da je odprto za raznotere razlage in omogoča večpomensko razumevanje njegove vsebine. Eden od značilnih elementov svobode umetniškega ustvarjanja je zatekanje k domišljiji. Predstavljanja resničnosti v umetniških delih zato ne gre enačiti z resničnostjo sâmo, kar pomeni, da nečesa, kar izreče literarni lik v romanu, ni mogoče enačiti z avtorjevim osebnim mnenjem. Vendar ne bi bilo ustrezno postavljati enačaja med umetnostjo in fikcijo. Zatekanje k domišljiji je ena od bistvenih značilnosti nekaterih umetnostnih zvrsti (npr. leposlovja, dramatike, ipd.), ne pa vseh. Pri določenih zvrsteh je lahko v ospredju realistični prikaz oseb in dogodkov iz resničnosti (npr. slikarske in kiparske upodobitve, portreti). Merila ustavnosodne presoje pri tehtanju med pravicami v koliziji so v primeru, ko se presoja dopustnost posega v svobodo umetniškega ustvarjanja, drugačna kot v primeru posegov v splošno ali novinarsko svobodo izražanja. Prilagojena morajo biti specifičnostim umetnostne zvrsti, ki ji presojano delo pripada. Naloga sodišča je, da pri vsaki tovrstni presoji ugotovi specifične zakonitosti posamezne umetnostne zvrsti oziroma žanra (tudi s pritegnitvijo izvedenca) in da le-te upošteva pri tehtanju med temeljnimi pravicami v koliziji. Če pri tehtanju niso upoštevane specifičnosti umetnostne zvrsti, ki ji presojano delo pripada, to pomeni zanikanje svobode umetniškega ustvarjanja. Pri leposlovnih delih je temeljno izhodišče presoje, da gre za izmišljeno pripoved (t. i. domneva fiktivnosti literarnega dela). Ta domneva velja tudi, če je za opisanimi literarnimi liki mogoče prepoznati resnične osebe. Za ugotovitev kršitve osebnostne pravice se predpostavlja, da večji ali manjši krog bralcev lahko prepozna osebo iz resničnega življenja, po kateri se je avtor literarnega dela zgledoval v svoji pripovedi. Vendar prepoznavnost sama po sebi ne zadošča za ugotovitev kršitve osebnostne pravice. Oceniti je treba še težo posega v osebnostno pravico. Pri tem je odločilna: prvič, stopnja, s katero avtor nagovarja bralca, da ta vsebino njegovega literarnega dela povezuje z resničnimi osebami, in drugič, intenzivnost prizadetosti osebnostne pravice, če bralec napravi to povezavo. Med stopnjo, do katere je avtor ustvaril novo estetsko resničnost, ki je osamosvojena od dejanske resničnosti, ter stopnjo prizadetosti osebnostne pravice obstaja vzajemna povezanost. Čim večja je podobnost med literarnim likom in osebo iz resničnega življenja, tem resnejša utegne biti prizadetost osebnostne pravice. Oziroma, čim večja je stopnja umetniškega predrugačenja, tem manjša je nevarnost za kršitev osebnostnih pravic. Sodišče mora ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera skrbno pretehtati in utemeljiti, ali je prizadetost osebnostne pravice tako resna, da se mora svoboda umetniškega ustvarjanja umakniti oziroma podrediti. Glede na poseben pomen umetniške svobode manjši posegi ali zgolj možnost nastanka resne prizadetosti osebnostne pravice ne bodo zadoščali za tak sklep. Le resna prizadetost osebnostne pravice lahko upraviči omejitev svobode umetniškega ustvarjanja.