Opis
Če strategija performiranja ni dovzetna za skupno, je njen domet le reprezentativen in ne moremo govoriti o resničnem političnem, ki lahko vznika v performativnem. To odraža tudi trend prizadevanja po soudeležbi gledalcev, toda participatornost sama po sebi še ne pomeni političnosti. V dominantni produkcijski sistem je vpisano načelo nevtralizacije kritike, ki je politično sicer imanentno, zato ni pričakovati, da bi ga generirala (gledališka) Institucija. To jalovo pričakovanje opominja na ključni problem: temeljno ločitev izvajalcev od gledalcev, ki pa je le manifestacija klasifikacije kot temeljnega postopka spektakelske ekonomije kulturne industrije. Ko govorim o političnem v performativnem in obratno, premišljujem odnose med vsemi akterji v prostoru-času performansa, saj je v njih utelešen potencial, ki se lahko politizira ali pa ponikne v apolitično reprezentacijo. Kako torej vzpostaviti določene silnice, ki rahljajo vnaprejšnjo zamejenost funkcij (performerja, igralke, gledalca, režiserke, dramatika, dramaturginje, scenografa ...); kako se med izvajanjem opreti na moč protagonizma vseh (z izrazom J. Ranciera: kogar koli) in kako doseči, da ta moč deluje politično emancipatorno? Tovrstno opolnomočenje se lahko udejanji, če so, s postopki, ki so stvar invencije v konceptu, zagotovljeni učinkoviti nastavki za sooblikovanje situacije (namesto prezentacije). V njej je, tako rekoč v samem umetniškem delu, v območju užitka, mogoč prostor politične govorice.