Roman Senčni ples (1960) doživlja nov ponatis ob stoti obletnici rojstva avtorja Alojza Rebule. Je odraz pisateljeve eksistencialne stiske v času, ko je težko prehodna državna meja ločila zamejstvo od matične domovine in je Rebuli stregla po življenju tajna policija Udba. Senčni ples ni le zgodba o Trstu, namišljenem naselju Šentmaver, o Silvanu Kandorju, njegovih bratih Sandru in Bertu, materi Zofiji, dijakih slovenske gimnazije, profesorju de Martinisu in njegovi hčerki Nori, slovenski renegatki brez imena, ki jo Kandor in Ardenjak imenujeta kar »hudič babji« in ki se razglaša za madžarsko emigrantko, o Grudovarju, Edvardu, užaljenem peku Maksu Vencelliju ter drugih. Je predvsem zgodba slovenskega tržaškega človeka na intelektualnem, gospodarskem in eksistencialnem prepihu, ko je slovenski posameznik trepetal pred povratkom italijanske države, ki jo je poznal le po dvajsetletnem fašističnem raznarodovanju. Senčni ples nam prinaša univerzalno sporočilo. O tem, da je prestal test časa in presegel meje, med drugim pričajo prevodi v druge jezike.

Pravice