Opis
Na podlagi eksperimentalnih podatkov je razširjeno prepričanje, da lahko vsak večji padec pri varovanju s plezalno vrvjo povzroči smrtno nevarne poškodbe, če plezalec uporablja le sedalni varnostni pas, predvsem zaradi nevarnosti poškodb prsne in ledvene hrbtenice in trebušnih organov pri hiperekstenzijski poškodbi, pa tudi zaradi tveganja, da bo plezalec obvisel v položaju z glavo navzdol. Cilj te retrospektivne študije je bil ugotoviti, ali vzorec poškodb, ki so ga pokazali eksperimentalni podatki, resnično najdemo pri dejanskih primerih nesreč in ali vrsta varnostnega pasu prispeva h obolevnosti in umrljivosti pri teh ponesrečencih. Analizirali smo skupaj 57 plezalcev, ki so v preteklosti padli v plezalno vrv. Od tega jih je 41 uporabljalo le sedalni varnostni pas, 16 pa kombinacijo sedalnega in prsnega varnostnega pasu. Pri nobenem od plezalcev, ki so uporabljali le sedalni pas, niso našli ne motenj na prsni in ne na ledveni hrbtenici, ne poškodb trebušnih organov zaradi hiperekstenzijske poškodbe, kljub dolgemu padcu do največ 65 metrov. Vzorec inresnost poškodb plezalcev, ki so uporabljali le sedalni pas, se nista razlikovala od tistih, ki so uporabljali kombinacijo sedalnega in prsnega varnostnega pasu. Položaj z glavo naprej je bil med takimi padci pogost (33% vseh primerov), vendar ni bilo nobenega ujemanja z vrsto pasu, ki ga je plezalec uporabljal. Visenje z glavo navzdol po padcu je bilo manj pogosto in je nastopalo le, če plezalec ni uporabljal prsnega varnostnega pasu. Opažali smo, da je največ primerov smrtno nevarnih poškodb in multisistemske poškodbe na lažjih plezalnih smereh, vzorec poškodb pa je kazal na udarec ob skalo med padcem kot osnovni mehanizem teh poškodb. Nismo torej našli nobenih znakov alidokazov, da bi vrsta plezalnega pasu značilno vplivala na vzorec poškodb pri padcih med plezanjem. (Izvleček skrajšan pri 2000 znakih).