Opis
Izhodišče: Metoda zanositve po prenosu zamrznjenih/odmrznjenih blastocist v maternico je še vedno manj uspešna v primerjavi z uspešnostjo postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo s svežimi zarodki. Metodo zamrzovanja blastocist je zato potrebno izpopolniti. Metode: V obdobju od leta 2000 do 2004 smo v 3087 ciklih IVF/ICSI gojili zarodke do stadija blastociste. V ciklih z več blastocistami smo eno ali dve prenesli v maternico. V 1031 ciklih smo nadštevilčne blastociste tudi zamrznili po enem od štirih, delno razlikujočih se dvostopenjskih zamrzovalnih in odmrzovalnih postopkih z glicerolom. V postopku A (n = 41) smo kot osnovo za zamrzovanje uporabili kompleksno gojišče (prilagojeni Ham F-12), v ostalih postopkih (B, C, D) pa enostavno gojišče (brez aminokislin). V postopku B (n = 177) smo blastociste odtajali v štirih stopnjah. Pri protokolu C smo obdržali samo dve stopnji. Postopek D (n = 37) je bil enak postopku C, le da je gojišče vsebovalo še hialuronan. Odmrznili smo 834 blastocist v 336 ciklih. V retrospektivni raziskavi smo primerjali delež preživelih blastocist glede na njihovo kakovost (med protokoli B - D) ter delež zanositev in porodov med različnimi postopki zamrzovanja. Primerjali smo tudi klinične rezultate med prenosi zarodkov v naravnih ciklih (n = 249) in v umetnih ciklih (n = 80). Rezultati: Stopnja preživetja blastocist se med postopki B, C in D ni razlikovala (68,7 % oz. 64,8 % oz. 69,8 %). Nižja je bila le v skupini A (53,2 %, P < 0,05). V skupinah B oz. C in D so morfološko optimalne blastociste preživele zamrzovanje v 82,3 % oz. 81,1 % in 88,9 %, suboptimalne v 67 % oz. 64,6 % in 64 % in slabe blastociste v 49 % oz. 48,7 % in 66.7 %. Delež kliničnih nosečnosti je bil v skupini A nižji v primerjavi s skupino B,C in D (9,8 % oz. 21,5 % oz. 18,5 % oz. 16,2 %; P < 0,1). Delež porodov je bil v povprečju 15,2 %. Po odmrznjenju vsaj ene optimalne blastociste in prenosu v maternico je bilo kliničnih nosečnosti več kot v ciklih s samo neoptimalnimi blastocistami (27,4 % oz. 14,7 %, P< 0,05). Stopnja implantacije in delež rojenih otrok na eno odmrznjeno blastocisto sta bila višja ob prenosu odmrznjene blastociste v naravnem kot pa v umetnem ciklu (15,4 % oz. 8,2 % in 8,3 % oz. 3,8 %; P < 0,05). Zaključki: Vsi zamrzovalni postopki z enostavnim gojiščem so bili v primerjavi s kompleksnim gojiščem bolj učinkoviti. Z njimi lahko pri IVF bolnicah z zamrznjenimi nad številčnimi blastocistami (te rodijo v svežih ciklih v 51,4 %) povečamo celokupni delež rojstev za 15,2 % z vsakim dodatnim prenosom odmrznjenih blastocist. Morfologija zamrznjenih blastocist in način priprave cikla za prenos zarodkov imata najmočnejši učinek na uspešnost zamrzovanja.