Prispevek prinaša pogled na ustvarjalna izhodišča in rešitve letos preminulega akademika, skladatelja, profesorja kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo, etnomuzikologoga in radijskega glasbenega urednika Uroša Kreka. Obravnava opus, ki je z vzvišeno preprostostjo že zarana postal in z vsakim novim delom ostajal deležen iskrene hvaležnosti tako izvajalcev kot poslušalcev. Krekov opus se izmika togosti glasboslovnih značnic in ga vezem spreteklostjo navkljub prežema čar nekakšne neminljive igre. Zaradi obojega je še posebej umetniško privlačen v obdobju, ko ustvarjalci skušajo združiti za 20. stoletje tako značilno hrepenenje po novem, ki so ga mnogi ustvarjalci skušali najti v temeljitem odstopanju od minulega in uveljavljenega, z ustvarjalnim zanosom, ki ohranja in spodbuja pristnost dialoga s preteklostjo in uveljavljenimi umetniškimi merniki.

Pravice