Opombe
Čeprav se na prvi pogled definiranje in razmejitev zavezančevega ravnanja v razponu od povsem dopustnega do davčno evazivnega zdi lahka naloga, pa kot izhaja iz predložene naloge temu še zdaleč ni tako. V predstavljenem delu uporabljam izraz "davčna izognitev" (oziroma subsidiarno: "davčno načrtovanje/planiranje") za opredelitev legalnega ravnanja, izraz "davčno zaobidenje" (oziroma subsidiarno: "davčno izogibanje", ki ga za opredelitev četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 uporablja pretežni del slovenske davčnopravne literature) za opredelitev davčno spornega ravnanja, ki pa ne predstavlja kaznivo dejanje, ter izraz "davčna utajitev" (oziroma "davčna utaja") za opredelitev dejanja, ki pa kaznivo dejanje je. Temeljno vprašanje, na katerega je bilo potrebno odgovoriti že v izhodišču, je vprašanje obstoja podrejenosti davčnega od civilnega pravo. V predloženem delu ugotavljam, da razlaga davčnih zakonov temelji na svojih vrednotah in pravilih, ki dajejo v postopku oblikovanja davčne osnove prednost ekonomskim učinkom sklenjenih pravnih poslov pred njihovo civilnopravno obličnostjo. Govorimo lahko o t. i. ekonomskem pristopu, ki se v nemškem davčnem pravu kaže v določbah 39 do 42 AO (Abgabenordnung), v slovenskem davčnem pravu pa v vseh štirih odstavkih 74. člena ZDavP-2 (Zakon o davčnem postopku). Davčno pravo tako ugotavlja in obdavčuje dejanski ekonomski uspeh ter se bori proti prirejenemu (zmanjšanemu) " uspehu", ki ga določeni davkoplačevalci izkazujejo z uporabo navideznih in zaobidenih poslov. Navidezni posel je posel, v katerem je izjava nasprotni poslovni stranki podana sporazumno (tj. z naslovnikovim pristankom), da naj izjavljeno ne bi veljalo. Pri navideznem poslu dejansko obstaja nasprotje med tem, kar je možno prepoznati iz posla (oziroma dogodka), ter med tem, kaj se je v resnici zgodilo. Protislovje med listinsko izkazanim poslom na eni strani in dejansko prepoznanim stanjem (realnostjo) na drugi strani je tako temeljni gradnik navideznega posla. Izjavljeno se ne sklada z dejanskimi dogodki. Nasprotno pa obid zakona (fraus legis) opredeljujemo kot ravnanje, ki sicer ni usmerjeno proti izrecnemu pomenu zakona, vendar krši njegov smisel. Številčna množica oblik obida zakona, ki so še posebej zaznane v davčnem, dednem, konkurenčnem in delovnem pravu ter pravu gospodarskih družb, daje različne variante oblikovanja strategij zaobidenih poslov. V primeru obida zakona tako ni kršen zakon v svojem besedilu, je pa zagotovo zaobidena njegova vsebina (sententia) in zakonodajalčeva volja (voluntas). In v tem se obid zakona razmejuje od navideznega posla, ki pa je oblika kršitve zakona. Obid zakona je posledično potrebno strogo ločevati od kršitve zakona, čeprav obe ravnanji sprostita enake učinke. Pri tem pa se seveda pojavlja vprašanje po razmejitvi zaobidenega in navideznega posla. Ugotovi se, da zaobideni posel ni nikakršen navidezni posel, temveč je - podobno kot fiduciarni in slamnati posel - resnično želen, saj so le na ta način nameravane posledice dosegljive. Tako je potrebno ostro ločevati med obema oblikama, vendar je potrebno poudariti, da se kljub navedeni teoretični razmejitvi v praksi pojavljajo težave pri samemu prepoznanju teh poslov in njihovem ločevanju. V predstavljeni nalogi tako predstavljam strategije in pojavne oblike navideznega in zaobidenega posla. V davčnem pravu je težje kot ekstreme (kar sta davčna izognitev (oz. planiranje) na eni ter davčna utaja na drugi strani) presojati davčno zaobidenje. Vsem trem izrazom je skupno zgolj to, da opisujejo situacijo, v kateri davkoplačevalec skuša zmanjšati davek. Davčno zaobidenje je nesprejemljiva manipulacija zakona, ki ni enaka legitimnemu davčnemu planiranju, hkrati pa ni kaznivo dejanje. Nasprotno pa je navidezni posel ravnanje, ki nesporno podlega klasifikaciji davčne utaje (tj. kaznivo dejanje), saj davčni zavezanec v poslovnih knjigah in davčnih obračunih prikaže lažno stanje.