Opis
Članek poskuša prikazati mnoge, neredko nasprotujoče si obraze A. Bretona, očeta francoskega nadrealističnega gibanja. Bil je pronicljiv pisec manifestovin poet razumnik, ki se je politično angažiral intelektualec v izgnanstvu v ZDA, privlačen in odbojno avtoritaren hkrati. Presenečala je njegova prijaznost, ki so ji lahko v hipu sledile zmerljivke, njegovo menjavanje razpoloženja, preobrazba začetna navdušenost v dokončno ali vsaj začasno razočaranje in zavrnitev. Takšna drža ga je zaznamovala na vseh področjih: v družbenem delovanju, kjer se je alternativno zanimal dadaizem in za komunizem, v medsebojnih odnosih, kajti prekinil je z vsemi nadrealističnimi sopotniki, razen z Jacquesom Vachéjem in z Benjaminom Péretom, v ljubezni, kjer je opeval "noro in edinstveno" ljubezen ter obsojal donjuanstvo, homoseksualnost in prostituiranje, obenem pa je bil trikrat poročen in se je spuščal v prenekatera razmerja. Sodobnike je omejeval s tabuji in prepovedmi, sam pa neredko kazal nenačelnost: čeravno se mu je, denimo, zdelo "nedopustno puščati sledi", je v literaturo stopil s pisanji o nekaterih sodobnikih, o zgodovini nadrealizma. Intelektualca, ki ni hotel "privržencev", je tudi na poslednji poti pospremila množica pogrebcev, predvsem mladih, ki so dotlej vsaj slišali za nadrealizem, pogosto označen za intelektualni snobizem, ki je zadeval glasno, a po številu članov omejeno skupino. Ob študiju Bretonovega življenjepisa se zazdi, da niti oče gibanja, ki je zahteval svobodo, ljubezen, poezijo, ni bil povsem svoboden.