Recipročni model izgorelosti (RMI) : prikaz povezave med interpersonalnimi in intrapersonalnimi dejavniki

slovenski

2006

letnik 15, številka 3

izgorelost    psihologija    potrebe   samopodoba    osebnostne lastnosti   vrednote

Društvo psihologov Slovenije
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Izgorelost bi najkrajše definirali kot kronično stanje skrajne psihofizične inčustvene izčrpanosti. Izgorevanje poteka v zaporednih fazah od stanja izčrpanosti preko stanja ujetosti do stanja adrenalne izgorelosti. Sindrom adrenalne izgorelosti je zadnja stopnja procesa izgorevanja, ko v telesu zaradi funkcionalne blokade hipotalamus-hipofizno-adrenalne osi nastopi sekundarna insuficienca kortizola. Izgorelost in depresija sta dve različni motnji, ki imata nekaj sorodnih simptomov, vendar obstajajo tudi bistvene razlike med njima (npr. raven kortizola, samopodoba). Raziskovalci ta sindrom povezujejo skoraj izključno s stresi v delovnem okolju (interpersonalni dejavniki). Šele v zadnjem času se usmerjajo tudi na osebnostne značilnosti oseb, ki izgorijo (intrapersonalni dejavniki). Recipročni model izgorelosti povezuje obe vrsti dejavnikov in pojasnjuje, zakaj v enako obremenilnih okoliščinah izgorijo le nekateri. Izhaja iz osebnostnih značilnosti, ki pripeljejo do vstopanja in vztrajanja v nerecipročnih življenjskih in delovnih odnosih, ter opozarja tudi na vlogo socializacije pri oblikovanju teh lastnosti. Izhodišče recipročnega modela izgorelosti je namreč odnos posameznika do zadovoljevanja svojih temeljnih potreb, njegov vrednostni sistem in povezava med zadovoljenostjo temeljnih potreb (pridobivanjem energije) z izgorevanjem in izgorelostjo (izčrpavanjem energije). Recipročni model izgorelosti odpira vrsto novih vprašanj, še posebej v odnosu med osebnostnimi lastnostmi, zadovoljstvom z življenjem in vrednotami ter tveganim vedenjem za izgorevanje, kakor tudi v vplivu celostnih življenjskih okoliščin na izgorevanje.

16.09.2009