Vernakularna arhitektura ali kompleksnost preprostosti
Vernacular architecture or the complexity of simplicity

angleški
slovenski

2004

letnik 4, številka 1

arhitektura    vernakularna arhitektura   teorija    kultura    kulturna dediščina 

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Vernakularna arhitektura je arhitektura, namenjena človeku in njegovim vsakdanjim dejavnostim. To ni visoka arhitektura za kralje, za bogove in za mrtve, to niso spomeniki. Raziskovanja vernakularne arhitekture so redka: že zgodnji pisci, ki omenjajo arhitekturo, gledajo le velike arhitekture, predvsem spomenike. Gre namreč za paradoks: največje spoznanje je razumevanje malih reči. Znanstveno delo je predvsem razkrivanje, ki je včasih najtežji, a tudi najpomembnejši element, in analitično delo z različnih področij. Teorija obvladuje z znanjem. Koren iz dve je diagonala kvadrata, v praksi nastopa v največjem kvadratu okroglega debla. Primer tega principa je kozolec. Koren iz tri polovic definira konstrukcijo korbelinga, teoretično predstavlja višino enakostraničnega trikotnika in je dokazljiv po Pitagori. V praksi je to pastirska igra: tri enako dolge palice določajo višino kamnitega zatočišča, te pa najdemo že od tretjega tisočletja pred štetjem do danes po vsem svetu. Danes vernakularne arhitekture ni več: je le spomin in predvsem kultura dedov, ki zahteva prepoznavanje, spoštovanje in predvsem negovanje te dediščine. Vernakularna arhitektura je udejanjanje teorije v praksi in to na najpreprostejši možni način. Najbolj zapletene rešitve imajo svoj izvor v poenostavljanju. Bistvo je v skladnosti, v aktivnem uravnoteženju postopkov, dela, konstrukcije, kompozicije same in to v prostoru in v času. Časa pa vernakularna arhitektura nima več.

22.12.2010