Opis
Razen nekaterih redkih avtorjev slovenska pravna teorija na področju šole do sedaj ni namenjala veliko pozornosti razmerju med starši, otrokom in šolo. Država in pravna teorija bi se morali bolj zavedati občutljivosti otrokovih pravic na področju šole. Pomembno je poudariti, da otroci niso le objekt vzgoje in izobraževanja in s tem objekt pravic, temveč je treba upoštevati njihovo dostojanstvo in jih v vseh ravnanjih in postopkih, v katerih so udeleženi, obravnavati kot nosilce človekovih pravic. Institut zagovornika bi omogočal otroku (učencu, dijaku) ustrezno aktivno sodelovanje v procesih odločanja v postopkih vzgoje in izobraževanja in ga tako postavil v vlogo samostojnega nosilca pravic in obveznosti. Mednarodni pravni dokumenti in slovenska Ustava nas zavezujejo, da morajo biti pri vseh dejavnostih in postopanjih v zvezi z otrokom njegove koristi glavno vodilo. Upravni organi morajo kot izvajalci javne službe (sem sodijo osnovne šole, srednje šole, javni sklad v sklopu šole itd.) postopati po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) vselej, kadar gre za odločanje o pravicah in obveznostih uporabnikov javne službe (učencev, dijakov, študentov itd.). V postopkih, kjer se smiselno ali subsidiarno uporabljajo določila ZUP, sodi v minimalen nabor norm, ki bi jih morali upoštevati, pravica stranke do zastopnika. Prav tako ZUP v svojih določilih opredeljuje zastopnika poslovno nesposobne osebe, kamor sodi tudi otrok do dopolnjenega 15. leta starosti. Primeri iz prakse (neobiskovanje pouka šoloobveznih otrok, izrekanje vzgojnih ukrepov dijakom itd.) kažejo na dejstvo, da so otrokove pravice v vzgoji in izobraževanju občutljivo področje, zato bi bilo treba implementirati institut zagovornika v krovne zakone s področja vzgoje in izobraževanja. Le ustrezen zakon lahko namreč določa pravice in obveznosti posameznih subjektov (ne pa na primer podzakonski akt). Še toliko bolj pa velja, da bi bilo institut zagovornika otroka treba vključiti v obstoječo šolsko zakonodajo, ko govorimo o uveljavljanju pravic otrok s posebnimi potrebami. Tu gre za otroke, ki so kakorkoli ovirani v normalnem razvoju in potrebujejo prilagoditve za kakovostnejše življenje. Na tak način bi se zagotovilo tudi učinkovito izvajanje predpisov s področja usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, saj bi zagovornik pripomogel k ozaveščanju staršev in izvajalcev javnih služb, ki se pri delu vsakodnevno srečujejo s temi otroki. Ozaveščeni starši in izvajalci javnih služb pa pa lahko pozitivno pripomorejok razvoju prakse, kar bo prav tako v korist otrokom. Področji družinskega in šolskega prava sta med seboj zelo povezani in prepleteni. Na to kaže že dejstvo, da imajo tako šola (v okviru izvajanja javne službe) kot tudi starši (v okviru roditeljske pravice) nalogo izobraževati in vzgajati. Predlog novega Družinskega zakonika uvaja institut zagovornika otroka, ki je predviden za izboljšanje položaja otroka v postopkih in aktivnostih v zvezi z njim. Vzporedno z uvedbo instituta zagovornika otroka na področju družinskega prava bi bilo otroku treba zagotoviti tudi posebnega, neodvisnega zastopnika na področju šolskega prava, ki bi otroku na njegovo željo pomagal v tovrstnih postopkih izraziti mnenje in bi poskrbel, da bi vsi postopki, opredeljeni v predpisih za vzgojo in izobraževanje, potekali pravilno (skladno z zakonodajo) in pravočasno.