Slovenski model države blaginje se podobno kot tovrstne modele drugih (bivših) socialističnih držav označuje kot "socialistični model blaginje", ki je bil po eni strani vseobsežen in je formalno zagotavljal socialno varnost "od zibelke do groba", po drugi strani pa je bil namenjen le določenim kategorijam prebivalstva - industrijskim delavcem in politično lojalnim. Podrobnejša primerjalna analiza med celotnim razvojem glavnih predstavnikov zahodnoevropskih modelov države blaginje in srednjeevropskih - (bivših) socialističnih - modelov pa pokaže, da so se tudi slednji, med njimi pa tudi slovenski, razvijali podobno kot prvi. Sami modeli in na njih utemeljena socialna politika so bili povsod rezultat součinkovanja med zunanjimi zgledi in razmerami v konkretnem družbenem sistemu. Te razmere pa so bile kompleksen preplet tradicije, moči posameznih družbenih skupin in interesov elit. Tako ni razlogov, da bi slovenski model države blaginje še naprej označevali kot "socialistični" in zato "egalitaristični", saj po svoji tradiciji in razvojnih značilnostih sodi v krog "industrijsko-korporativističnih" modelov, kjer ima osrednjo vlogo in odločilni vpliv Bismarckov model blaginje. Ta pa je odločilno vplival tudi na razvoj drugih evropskih modelov blaginje, posebno v obdobjih gospodarskih recesij.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-JJQDOO4N

COBISSID

17335133

Objavljeno

04.04.2013

Metapodatki

Citiranje

APA:

Novak, Mojca (1996). Razvoj slovenske države blaginje. Teorija in praksa, letnik 33, številka 6, str. 922-939. URN:NBN:SI:DOC-JJQDOO4N from http://www.dlib.si

MLA:

Novak, Mojca. "Razvoj slovenske države blaginje." Teorija in praksa letnik 33. številka 6 (1996) str. 922-939.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-JJQDOO4N>

Teorija in praksa
1964-
(Zbirni zapis)

številka

(Celotna številka)