Če bi okoljska etika bila del politike, kakor predlaga Levinas, bi bila izpostavljena nevarnosti privilegiranja človeških interesov in razvrednotenja moči lastnega etičnega klica narave. Zato pričujoči prispevek proti Levinasu dokazuje, da narava potrebuje in ima obličje v strogem etičnem smislu. Avtor začne z opredelitvijo definicijskih kriterijev za obličje pri Levinasu in nato – z ekskurzom k delu Maldineyja, čigar relevantnost za eko-fenomenologijo želi posebej poudariti – sledi nekaterim poskusom razširitve pojma obličja onkraj človeške etike. Prispevek sklene, da čuteča narava, ki se daje kot Maldineyjev dogodek, sicer nima človeškega obličja, vendar srečanje s transcendenco njenih raznoterih obličij poseduje podobno etično silo, na podlagi katere bi lahko zrasla eko-fenomenološka etika narave.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-INY24IZX

COBISSID

179330051

DOI

10.32022/PHI32.2023.126-127.8

Objavljeno

19.01.2024

Metapodatki

Citiranje

APA:

Prášek, Petr (2023). Levinas vs. Maldiney. Phainomena (Ljubljana), letnik 32, številka 126/127, str. 157-184. URN:NBN:SI:DOC-INY24IZX from http://www.dlib.si

MLA:

Prášek, Petr. "Levinas vs. Maldiney." Phainomena (Ljubljana) letnik 32. številka 126/127 (2023) str. 157-184.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-INY24IZX>

Phainomena
1992-
(Zbirni zapis)