Opis
Za področje poučevanja tujih jezikov se zdi, da v zadnjih dvajsetih letih poučevanje večstavčne skladnje nima (več) svojega mesta, zlasti ne znotraj meja komunikacijskega pristopa, in seveda SEJO. Pred tem je bilo del metod, ki so poudarjale na oblikah osredinjene pristope k tujim jezikom in k njihovemu poučevanju, toda nikdar del naravnih, na usvajanju utemeljenih metod. S komunikacijskim pristopom, ki ga je utrdil SEJO, sta bili uvedeni dve pomembni področji: avtentična besedila in slovnica kot orodje, ko je potrebno. Morda je prav to razlog, da je eksplicitna, večstavčna skladnja v SEJO komaj kje omenjena, čeprav je implicitno prisotna v opisnikih, zlasti v tistih za pisne zmožnosti. Obenem vemo, da je uporabna za vse štiri zmožnosti, kot tudi za vodenje učencev pri samostojnem učenju o jezikovnih prvinah in pojavih. Doslej, v obdobju komunikacijskega pristopa, ni veliko znanega o vlogi večstavčne skladnje pri pouku tujih/drugih jezikov, zlasti ne s stališča učencev. Da bi zapolnili to raziskovalno vrzel, se prispevek osredotoča na analizo vprašalnika med učenci v gimnazijah glede njihovih pogledov na (možno) vlogo večstavčne skladnje, in sicer na njeno vlogo pri razvijanju štirih zmožnosti in na prednosti znanja skladnje; implicitno se prispevek dotakne tudi afektivnih dejavnikov in z njimi povezanih metodoloških pristopov in tudi problemov glede učnih vsebin. Ugotovitve temeljijo na kvantitativnih podatkih, ovrednoti se potrebnost poučevanja večstavčne skladnje, predstavljene pa so tudi nekatere pedagoške implikacije.