Opis
Avtor opozarja na to, da se gospodarska kriminaliteta sicer res izmika nedvoumnim in trdnim merilom za razločevanje med poslovnimi ravnanji, ki so normalna v gospodarskem poslovanju v kapitalistični družbi, ki je družba tveganja, in ravnanji, ki so nedvomno kriminalna. Toda to ne pomeni, da to dejstvo upravičuje neizmerno in samovoljno širjenje inkriminacij na tem področju. Avtor opozarja, da na to kazenskopravno področje vse bolj prodirajo merila, ki so do pred leti veljala na področju civilnega prava. Tako sta zlasti kaznivi dejanji zloraba položaja ali zaupanja in poslovna goljufija predmet brezmejnega širjenja inkriminacij, kar pa odpira vrata vsakršni samovolji vladajoče politične elite. Ta je namreč že ob začetku prodora neoliberalistične variante kapitalizma razglasila gospodarsko kriminaliteto za pojav, ki ogroža obstoj demokratične družbene ureditve, tako kot so pred kakimi petdesetimi leti tedanji vzhodnoevropski voditelji razglašali politično kriminaliteto za pojav, ki ogroža socializem. V resnici pa danes demokratično družbeno ureditev in njene poglavitne vrednote, kot so strpnost, vladavina prava in človekove pravice, v vseh zahodnih državah in tudi pri nas ogroža neodmerjeno in izključno v kazensko represijo usmerjeno odzivanje zoper ta pojav. Zato avtor svari pred zlorabo kazenskega prava za njegovemu bistvu nasprotne cilje, kot so reševanje političnih, gospodarskih in socialnih problemov in konfliktov. Na koncu se avtor zavzame za kriminalitetno politiko na sploh in posebej na gospodarskem področju, ki bi bila utemeljena na strokovnih in znanstvenih analizah, umirjena in razumna, ki ne bi bila sredstvo vladanja in za politične obračune. Hkrati se zavzema, da bi organi za njeno izvrševanje lahko mirno delovali legitimno, zakonito, strokovno pravilno in pravično, kar je tudi merilo za njihovo najvišjo možno učinkovitost.