V času razpada nekdanje skupne države Jugoslavije, ko je nastala nova država Slovenija, smo na začetku devetdesetih let sprejeli okrog 70.000 beguncev (3,5 % slovenskega prebivalstva). Kljub temu takrat Slovenija ni razpadla in zaradi sprejema beguncev se nobenemu družbenemu sloju ni poslabšal življenjski standard, čeprav je Slovenija v tistem času kot nova država še veljala za precej negotov projekt, se spoprijema s hudo ekonomsko krizo in brezposelnostjo, medtem ko je bil izid vojnih dogodkov na Balkanu še povsem nepredvidljiv. Danes je povsem drugače: beguncev v Sloveniji skorajda ni, naša država pa je po zapiranju pred njimi druga najbolj restriktivna država v Evropi, tako absolutno kot relativno. Ozadje protibegunske panike je povezano z zelo negativno strukturo in trendi javnega mnenja na ključnih področjih societalne in sistemske integracije. Ob izrazitem trendu povečevanja revščine in razgradnje temeljnih mehanizmov socialne države se slovensko javno mnenje vse bolj nagiba v avtoritarno smer, postaja dovzetno za domoljubna čustva in nekritično poveličevanje slovenstva, hkrati pa se z zavračanjem kapitalizma (spet) ogreva za socializem. S tem so izpolnjeni vsi pogoji za razvoj dogodkov iz prve polovice 20. stoletja - za nacionalsocializem.

Pravice