Opombe
Preeklampsija spada med hipertenzivne bolezni v nosečnosti, in je definirana s pojavom hipertenzije ter proteinurije po 20. tednu nosečnosti. Prizadene 2?8 % vseh nosečnic in je kljub napredku na področju diagnostike in zdravljenja še vedno eden glavnih vzrokov za maternalno in perinatalno obolevnost in umrljivost. Raziskave so pokazale, da je preeklampsija zelo verjetno posledica nepravilnega preoblikovanja spiralnih arterij v posteljici, ki ga povzročijo genetski, imunski in okoljski dejavniki v prvem trimesečju nosečnosti. Zmanjšana prekrvljenost in oksigenacijskoreperfuzijske poškodbe posteljice povzročijo njene morfološke spremembe in sproščanje vnetnih, antiangiogenih, imunskih, oksidativnih in vazokonstrikcijskih dejavnikov v materin krvni obtok. Ti nato povzročijo endotelijsko disfunkcijo in druge bolezenske znake, značilne za preeklampsijo. Enako etiopatogenezo lahko opazimo tudi pri zastoju v rasti ploda, ki je pogost, a neobvezen spremljevalec preeklampsije. Namen naše raziskave je bil s pomočjo biokemičnih označevalcev, biofizikalnih parametrov ter njihovimi kombinacijami pojasniti spremembe v delovanju posteljice pri preeklampsiji ter ugotoviti njihovo povezanost z verjetnostjo pojava posameznih in kombiniranih zapletov v nosečnosti. Preveriti smo želeli tri hipoteze, in sicer: 1. Pri preeklampsiji so, ob povišanem augmentacijskem indeksu (AIx) in znižanem indeksu reaktivne hiperemije (RHI), koncentracije placentnega rastnega dejavnika (PlGF) in žilnega endotelijskega rastnega dejavnika (VEGF) znižane, koncentracije topne fms-podobne tirozin kinaze (sFlt-1), inhibina A, placentnega proteina 13 (PP13), topnega endoglina (sEng) in dejavnika tumorske nekroze alfa (TNF-?) pa zvišane. 2. Zvišano razmerje sFlt-1/PlGF je pri nosečnicah s preeklampsijo povezano z zvišanimi koncentracijami PP13, sEng in inhibina A, kar je verjetno posledica nezadostne prekrvljenosti in hipoksije v tkivu posteljice. 3. Zvišano razmerje sFlt-1/PlGF je pri preeklampsiji povezano s povečanim augmentacijskim indeksom in z zvišano stopnjo endotelijske disfunkcije. V ta namen smo primerjali biokemične označevalce in biofizikalne parametre med različnimi skupinami preiskovank z zapleti v nosečnosti in kontrolno skupino žensk z normalno nosečnostjo. V raziskavo smo vključili 36 zdravih nosečnic, 30 nosečnic s preeklampsijo brez zastoja v rasti ploda (PE), 43 nosečnic s preeklampsijo in zastojem v rasti ploda (PE+IUGR) ter 16 nosečnic samo z zastojem v rasti ploda (IUGR). V serumu smo izmerili koncentracije VEGF, PlGF, sFlt-1, sEng, PP13, inhibina A ter TNF-?, v urinu pa koncentracijo proteinov. Z ultrazvokom smo izmerili indekse pretoka krvi, s periferno arterijsko tonometrijo pa indeks reaktivne hiperemije (RHI) in augmentacijski indeks (AIx). V prvem delu raziskave, kjer smo primerjali skupino zdravih nosečnic s skupino s preeklampsijo in zastojem v rasti ploda kot tudi brez, smo zaznali statistično značilno višje vrednosti označevalcev sFlt-1 (p < 0,001), sEng (p < 0,001), inhibina A (p = 0,001), razmerja sFlt-1/PlGF (p < 0,0001), pulzatilnega indeksa (PI) (p < 0,001), indeksa žilnega upora (RI) (p < 0,001) ter prisotnost zarez v obeh materničnih arterijah (p < 0,001). Statistično značilno nižje vrednosti pa smo zaznali pri PlGF (p < 0,001) in razmerju PlGF/(sFlt-1+sEng) (p < 0,0001). Največjo diagnostično natančnost testa za diagnozo PE neglede na zastoj v rasti ploda sta med posameznimi označevalci izkazala sFlt-1 (AUC = 0,92) in sEng (AUC = 0,92) ter kombinacija označevalcev (sFlt-1/PlGF)+PI+RI (AUC = 0,97). Tudi v drugem delu raziskave smo pri primerjavi skupine zdravih nosečnic s skupinami s PE, IUGR in PE+IUGR prišli do podobnih ugotovitev kot v prvem delu raziskave. Poleg tega pa smo pri primerjavi med skupinami preiskovank z zapleti v nosečnosti zaznali statistično značilno višje vrednosti sFlt-1 in sEng v skupini s PE+IUGR v primerjavi s skupino samo z IUGR (p < 0,001; p < 0,001) kot tudi vrednosti PI in RI v skupini z IUGR v primerjavi s skupino s PE (p < 0,001; p < 0,001) ter v skupini s PE+IUGR v primerjavi s skupino samo s PE (p < 0,001; p < 0,001). Največjo diagnostično natančnost testa je v skupini s PE pokazal sEng (AUC = 0,92), v skupini s PE+IUGR je bil to sFlt-1 (AUC = 0,95) in v skupini z IUGR pa PI (AUC = 0,98). Najboljše razlikovanje med kontrolno skupino in skupino s PE je pokazl razmerje (sFlt-1/PlGF)+PI+RI (AUC = 0,93), v skupini z IUGR in PE+IUGR pa je bil to PlGF/(sFlt- 1+sEng)+PI+RI (AUC = 0,98; AUC = 0,99). Največjo diagnostično natančnost testov za diagnozo PE je izkazal, sEng (AUC = 0,92) ter kombinacija (sFlt-1/PlGF)+PI+RI (AUC = 0,93); za diagnozo PE+IUGR, sFlt-1 (AUC = 0,95) in kombinaciji (sFlt-1/PlGF)+PI+RI (AUC = 0,98) in PlGF/(sFlt-1+sEng)+PI+RI (AUC = 0,98); za diagnoszo IUGR pa PI (AUC = 0,98) in kombinacija PlGF/(sFlt-1+sEng)+PI+RI (AUC = 0,99). V zadnjem delu raziskave smo primerjali manjše število primerov s PE in zastojem v rasti ali brez (n = 26) z zdravimi nosečnicami (n = 26) in zaznali podobne statistično značilne razlike pri biokemijskih označevalcih in biofizikalnih parametrih izmerjenimi z Dopplerjevo metodo. Prav tako smo v skupini s PE z zastojem v rasti ali brez zaznali tudi statistično višja AIx (p = 0,002) in RHI (p = 0,0138). V tej skupini je imel največjo diagnostično natančnost sEng (AUC = 0,91) in kombinacija PlGF/(sFlt-1+sEng)+PI+RI (AUC = 0,97). Z našimi rezulati smo uspeli delno potrditi vse 3 hipoteze, ter tako z biokemičnimi označevalci in biofizikalnimi meritvami pojasniti spremembe v delovanju posteljice pri PE. Na ta način smo prispevali k boljšemu razumevanju mehanizma nastanka preeklampsije in/ali zastoja v rasti ploda pri nosečnicah s PE.