Opis
Eden izmed vsakih 6000 napotenih vojakov kmalu po končani napotitvi na mednarodno operacijo ali misijo objavi avtobiografsko knjigo o svojih izkušnjah. Vojaški spomini so torej neizogibna posledica napotitev. Kako naj se obrambne organizacije odzovejo na te vojaške avtorje? Ali naj jih spodbujajo, odvračajo od pisanja ali ignorirajo? Na to vprašanje v tem članku ponujamo argumentiran odgovor. Navajamo profile vseh pisateljev vojaških spominov iz Afganistana, ki prihajajo iz sedmih držav, in sicer ZDA, Združenega kraljestva, Nemčije, Kanade, Avstralije, Belgije in Nizozemske, ter vrste zgodb, ki jih pišejo. Majhna večina piše pozitivne zgodbe. Negativne zgodbe opisujejo predvsem razočaranje nad tem, kako je obrambna organizacija ali družba na splošno poskrbela za udeležence, ter izkušnje s posttravmatsko stresno motnjo (PTSM). Zanimivo se izkaže, da je na podlagi vrste dela in tega, ali pripadniki še vedno delajo za obrambno organizacijo, mogoče napovedati, ali bo pisatelj napisal pozitivno ali negativno zgodbo. Priporočljivo je, da vojaške organizacije, ki si želijo objavo pozitivnih knjig, še posebej spodbujajo k pisanju individualno napotene pripadnike, ki delujejo na področju bojne podpore in so pripadniki stalne sestave.