Opombe
4. poglavje: PoslušanjeVprašanje: Kaj je duša?Krišnamurti: Naša kultura, naša civilizacija – kolektivna želja in volja številnih ljudi – je iznašla besedo »duša«. Pomislite na indijsko civilizacijo. Ali ni rezultat številnih ljudi z njihovimi željami in hotenji? Vsaka civilizacija je rezultat kolektivnega hotenja, kot bi mu lahko rekli, in kolektivno hotenje se je izreklo, da mora obstajati nekaj več kot le fizično telo, ki umre in razpade, nekaj večjega, širšega, nekaj neuničljivo nesmrtnega, torej je uveljavilo zamisel o duši. Mogoče sta kdaj živela človek ali dva, ki sta sama zase res kaj odkrila o tej izjemni stvari, imenovani nesmrtnost, o stanju, v katerem ni smrti, vsi povprečni umi pa pritrjujejo: »Ja, to gotovo drži,« in ker si želijo nesmrtnosti, se oklepajo besede »duša«. Radi bi vedeli, ali obstaja kaj več od golega telesnega obstoja. Ta nepretrgan krog, ko hodite v službo, počnete stvari, ki vas v resnici sploh ne zanimajo, se prepirate, zavidate, vzgajate otroke, klepetate s sosedi, govorite nepotrebne besede – radi bi vedeli, ali obstaja nekaj več kot vse to. Že beseda »duša« vsebuje zamisel o stanju, ki je neuničljivo in brezčasno, ne? Vendar sami nikoli ne odkrijete, ali tako stanje obstaja ali ne. Ne rečete: »Ne zanima me, kaj so govorili Kristus, Šankara ali kdo drugi, tudi ne z zapovedmi tradicije tako imenovane civilizacije. Sam hočem odkriti, ali obstaja stanje, ki presega okvir časa.« Ne uprete se zamisli, ki sta jo oblikovala civilizacija ali kolektivno hotenje, nasprotno, sprejmete jo in rečete: »Ja, duša obstaja.« Ubesedite jo, drugi jo ubesedijo drugače, nato pa vztrajate vsak pri svojem in se zasovražite zaradi navzkrižnih prepričanj.