Glavno eksistencialno vprašanje Pahorjevega romana Nekropola (1967) je vprašanje človekovega preživetja strahotnega nasilja, preživetja v "svetu dokončne negacije". Položajev moči sredi nemoči je vrsta. Od popolne prilagoditvene identifikacije z danostjo, tudi z zavestno izključitvijo vseh drugih misli ali čustev, do izstopov iz "golega bivanja" v odporne mentalne reflekse prvinskega socialnega etosa, humanizma ali politične trdnosti. Gre za različne stopnje upirajoče se "moralne inteligence" (Georg Steiner). Toda najgloblji virus "trdoživosti" pri Pahorju ni niti v ideologiji niti v filozofiji, je v njegovi prvinski ljubezni do življenja in v kljubovalnosti, ki mu jo je utrdil že fašizem z genocidno politiko do Slovencev. Tudi stilni ustroj Pahorjevega romana je slojevit in dinamičen. Močno odstopa od taboriščnega verizma ali suprarealizma (Levijev pojem) k metaforizirani, osebno ekspresivni, nadrealistični pripovedi. Gre za spojitev pričevanjskega realizma z izrazito imaginacijsko naracijo, v nekem smislu za spojitev dokumenta in poezije. Duhovni in slogovni tloris Nekropole postane še bolj razločen, če ga postavimo ob Prima Levija in Imreja Kertésza ali celo Dostojevskega kot nekakšnega začetnika taboriščnega romana. Pahor je s taboriščnim romanom krenil v svojo, posebno smer. Morda tudi slovensko smer.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-CJVU1DFP

COBISSID

55934306

Objavljeno

24.06.2015

Metapodatki

Citiranje

APA:

Paternu, Boris (2014). Pahorjeva Nekropola. Jezik in slovstvo, letnik 59, številka 2/3, str. 29-41, 233. URN:NBN:SI:DOC-CJVU1DFP from http://www.dlib.si

MLA:

Paternu, Boris. "Pahorjeva Nekropola." Jezik in slovstvo letnik 59. številka 2/3 (2014) str. 29-41, 233.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-CJVU1DFP>

Jezik in slovstvo
1955-
(Zbirni zapis)