Opis
Holokavst oziroma šo'a, judovska katastrofa, je v Celanovem opusu navzoča od njegove med prvimi objavljene in najslavnejše pesmi, "Fuge smrti", naprej. V upesnjevanje judovske katastrofe pa je Celan sčasoma zajel tudi judovsko mistiko, morda najgloblje v "Psalmu". V tej pesmi dá spregovoriti žrtvam - ne tistim, ki v taborišču smrti čakajo na smrt, kakor v "Fugi smrti", ampak mrtvim, že pokončanim. Govorci se v "Psalmu" obračajo na Nikogar, tj. na Boga, tako, kot da bi ga dajali v nič. To spominja na Nietzschejevo oznanilo "Bog je mrtev", po katerem z Bogom oziroma nadčutnim svetom, svetom idej, ki so kot vrednote zemeljskemu življenju nekoč dajale smisel in moč, ni več nič. Vendar Celanovi govorci ne govorijo o Bogu, ampak Bogu, in ga v nagovoru imenujejo Nihče. Sebe, ki niso bili pokopani, ampak so se zaplinjeni kot dim dvignili v zrak, po drugi strani imenujejo "roža Niča" in "Nikogaršnja roža" - roža, ki brez zemlje cvete Niču nasproti. Tu se Celan navezuje na judovsko mistiko: "Nič" ('Ajin) je v kabali ime za prvo sefiro, začetek Božjega razodevanja, razodevanja 'Ajin-sofa, Neskončnega, še pred stvarjenjem sveta. Toda t. i. cimcum, prestop Neskončnega v razsežnost biti in hkrati njegov umik nazaj v presežnost, se pravi prestop-in-umik, ki se kot utrip Božjega življenja godi brez prestanka, je po razlagi Gershoma Scholema, osrednjega zgodovinarja judovske mistike, ki ga je Celan bral, v modernih časih postal umik v nič razodetja. V tej smeri, ki bi jo v nasprotju z ničejanskim ateističnim nihilizmom lahko poimenovali "religiozni nihilizem", bržkone pesni tudi Celan.