Opombe
Obmejno sodelovanje med šolami in vrtci ima v Sloveniji dolgo tradicijo. V zadnjem obdobju se uveljavlja nova oblika sodelovanja, tako imenovana čezmejna mobilnost, ki presega občasna srečanja kulturne ali športne narave. Učitelji, ki poučujejo v obmejnih šolah v Sloveniji, Avstriji, Italiji, na Hrvaškem in Madžarskem, izvajajo strokovno pripravljene učne mobilnosti na sosednjih šolah in se občasno vključujejo v redni izobraževalni program. Te mobilnosti imajo za učence dodaten pomen, saj si razvijajo večjezične in medkulturne zmožnosti, se seznanjajo z vrstniki in učitelji iz sosednjih držav ter z novimi učnimi strategijami, hkrati si tudi izboljšujejo kasnejše zaposlitvene možnosti. Mobilni učitelji z izvajanjem večjezične in medkulturne vzgojno-izobraževalne prakse na sosednji šoli razvijajo profesionalni kapital, ki se kaže v medkulturni in večjezikovni ozaveščenosti, osebni rasti, nadgradnji metodično-didaktičnega znanja, znanju sosedskega jezika ter v spoznavanju vzgojno-izobraževalnega sistema in kurikula sosednje države. Problem, ki ga v doktorski disertaciji preučujemo v teoretičnih izhodiščih, je pojmovanje večjezičnosti in medkulturnosti v povezavi s profesionalnim razvojem učiteljev. Predstavljamo pojme, vezane na večjezičnost in medkulturnost. Slednjo opredelimo kot sociološka, pedagoška in psihološka pojma, pojasnimo, kateri modeli večjezičnega in medkulturnega izobraževanja so prisotni v teoriji ter katere so prednosti in pasti večjezičnega in medkulturnega izobraževanja. Dotaknemo se tudi ključnih teorij učenja in poučevanja, ki podpirajo večjezično in medkulturno vzgojo in izobraževanje. Predstavimo pomen profesionalnega kapitala in značilnosti učiteljevega profesionalnega razvoja. Opozorimo na ključne modele za spodbujanje profesionalnega razvoja. Izpostavimo model "spremembe, usmerjene v učitelje", ki temelji na izkušenjskem učenju, pri katerem so učni dosežki, vedenja in odnosi učencev pomembna motivacija učiteljem. Končamo s poglavjem o analizi regionalnih večjezičnih projektnih praks na tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Italijo. V drugem delu doktorske disertacije predstavljamo rezultate empirične raziskave, v kateri smo se osredotočili na: Analizo okoliščin sodelovanja med obmejnimi osnovnimi šolami v Sloveniji, Avstriji, Italiji, Madžarski in Hrvaški. Zanimala sta nas učenje tujih in sosedskih jezikov na šolah ter obstoječa praksa obmejnega sodelovanja. Nabor zmožnosti, predvidenih za mobilne učitelje. Stališča ravnateljev do večjezičnosti in medkulturnosti. Oblikovanje modela izobraževalnega modula za mobilne učitelje. Raziskovanja smo se metodološko lotili s kombiniranjem empirično-analitičnega in kvalitativnega raziskovanja. Menimo, da se oba raziskovalna načina dobro prepletata in dopolnjujeta. Glavna ugotovitev raziskave je, da obmejno sodelovanje med šolami najpogosteje poteka enkrat na leto, da so druge oblike redkejše in da si ne glede na to večina šol tudi v prihodnje želi tovrstnega sodelovanja, predvsem aktivnega, v katero bi bili vključeni tudi učenci. Ugotavljamo tudi, da ravnatelji šol bolje poznajo konkretno sosednjo šolo in njenega ravnatelja kot pa kurikul sosednje države. Med šolami ni razlik v pogostosti sodelovanja glede na to, koliko so oddaljene med seboj. Na šolah imajo razvito tujejezikovno učno prakso, saj se učijo različnih tujih jezikov, tudi jezik sosednje države. Obmejne šole so v širšem mednarodnem prostoru dejavnejše kot v maloobmejnem. Po vsebinah sodelovanja se države razlikujejo med seboj, prevladujejo pa vsebine, ki se nanašajo na spoznavanje šolskega sistema, jezikov sosednjih držav in kulturne posebnosti sosednje države. Izstopata kulturno-umetniško ter športno rekreativno predmetno področje. Ravnatelji od tega pripisujejo največji pomen zmožnostim, ki naj bi jih imel mobilni učitelj, poznavanju jezika soseda. Izstopa tudi element sposobnosti učinkovitega in ustreznega komuniciranja v medkulturnih situacijah in različnih kulturnih okoljih.