Avtor v svojem prispevku prikaže problem znanstvenega definiranja človeškega vedenja skozi relacijo med vedenjem in telesom na eni ter družbenimi pravili na drugi strani. Znanstvene razlage človeškega vedenja operirajo bodisi z biološkim, fiziološkim oziroma medicinskim pojmovanjem telesa, ki determinira vedenjske vzorce bodisi z družbenimi, kulturnimi oziroma duhovnimi bitnostmi. Te vplivajo na vedenje posameznika in posredno tudi na njegovo telo. Prispevek na primeru človeškega vedenja ponuja v razmislek relativni status znanstvenih dejstev, legitimnost objektivno dokazanih trditev, metodologijo naravoslovnih znanosti ter epistemološki status znanstvenih "resnic". Temeljni epistemološki vodili pri tem sta kartezijska skepsa in (kulturni) relativizem vednosti, ki sovpadata z občim okvirjem sociologije vednosti, katere glavna predpostavka je fiktivni ali fantazmatični status družbene realnosti. Če so navedene trditve upravičene, bi to lahko imelo za posledico redefinicijo znanstvene klasifikacije védenja o vedenju.

Pravice