Opis
V prispevku se na osnovi dognanj besediloslovja in jezikovne pragmatike poskušajo osvetliti osrednji besedilni postopki, ki zagotavljajo koherentnost poetičnega diskurza Juana Ramóna Jiméneza, s posebnim poudarkom na tistih besedilno-povezovalnih elementih in mehanizmih, ki vzpostavljajo zapleteno mrežo časovnih odnosov. Časovna preokupacija tega španskega pesnika in filozofa je prisotna praktično v vseh etapah tvorjenja besedil, kar se odraža tudi v skrbno izbranih besedilnih postopkih. Prispevek proučuje in sopostavlja mehanizme za izražanje časovnosti najprej v kratkih liričnih kiticah iz zbirke Eternidades (1918), delu, ki začne pesnikov dialog z uničujočo močjo časa in smrti, ter v poetično-proznem besedilu Espacio (1954). V njem pesnik čas relativizira, kajti življenje je zanj stapljanje z zavestjo o nesmrtnosti, smrt pa združitev z absolutno kozmično zavestjo. Besedilna struktura obeh del se sicer razlikuje, vendar prispevek želi pokazati, da se mehanizmi učasovljanja udejanjajo na podoben način pri različnih oblikah poetičnih diskurzov. Članek se teoretsko nasloni na model Pragmatike liričnega diskurza, kot sta ga zastavila Ángel Luis Luján Atienza (2005) in Catalina Fuentes Rodríguez (2000), ter na model teorije besedila Enriqueja Bernárdeza, ki osrednji par kohezija-koherenca nadgradi z ločitvijo med površinsko in pomensko-vsebinsko kohezijo na eni strani ter koherenco kot pragmatičnim pojavom na drugi. Slednja je dejavna že neposredno pred jezikovnim uresničenjem besedila, ko se vzpostavlja z avtorjevo intenco, hkrati pa jo pogojuje interpretativna angažiranost posameznega bralca. Pragmatika poetičnega diskurza je možna s predpostavko, da je tudi poetični diskurz komunikativno naravnan, in ravno zapleteni odnosi med najmanj tremi nivoji komunikacije, ki v takem diskurzu součinkujejo, vzpostavljajo kontekst in z njim poetski jezik.