Kadar človek obuja spomine, je vselej v nevarnosti ali pa v skušnjavi, da kaj pove drugače, kot je bilo v resnici. Tudi čas opravi svoje, saj z leti spomini radi zbledijo ali pa se jim pritaknejo kasnejše izkušnje, ki iz razdalje vplivajo na njihovo prvotno podobo in verodostojnost. Kajti res je, kar je povedal sodobni romunsko-francoski pisatelj Emil Cioran v svoji knjigi Padec v čas: da namreč 'vsakdo dela pokoro za svoj prvi hip'. K temu lahko prištejemo tudi obujanje spominov, kakršnega vsebuje tole moje pisanje. - S temi besedami začenja svoje avtobiografsko popotovanje Niko Grafenauer, nedvomno eden izmed najbolj znamenitih in zaslužnih Slovencev 20. stoletja. Brez njega bi bila slovensko literarno in družbeno polje v temelju drugačna, kot sta. Globok, pronicljiv mislec, kritičen intelektualec, domoljub, ljubitelj življenja, umetnosti in vsega lepega, a tudi v jedru zaznamovan z odsotnostjo starševske topline, varnosti, doma in s težkim otroštvom. Temu primerno zaprt, nepredoren. A spet: srčen in topel, nesebičen. Vse omenjeno odzvanja tudi v njegovih spominih; z njimi nas popelje na vse ključne postaje, do vseh bližnjih ljudi svojega življenja - včasih njim povsem blizu, spet drugič pa tako, da njihove zarise bolj slutimo kot v resnici vidimo.

Pravice