Začetek te avtobiografske pripovedi je postavljen v poletje leta 2020, v tisto na videz idilično obdobje po prvem valu epidemije, ki je pretresla nazorske in eksistencialne temelje vsega sveta ter postavila pod vprašaj tudi avtorjevo prihodnje delo. Zamajala je njegova četrtstoletna prizadevanja, obenem pa ga potisnila v stres, zelo blizu travmatičnemu. Celitev zadanih ran je Rugelj v različnih kombinacijah s svojimi bližnjimi našel v napol zavestnem, napol intuitivnem obiskovanju narave in tistih slovenskih gora, za katere v pol stoletja hribolazenja še ni našel časa. Z vsakim dnem, preživetim v vsestransko zdravilni naravi, se je z njega odluščila plast frustracij, ki so se nabrale čez epidemično pomlad. Ob tem je na marsikaterem pohodu naletel na samonikle ljudi, ki so tudi v teh časih znali iz narave potegniti nekaj zase. Konec poletja se je že počutil skoraj osvobojenega in ozdravljenega, potem pa sta ga zlovešči drugi val in vnovična karantena spet odpeljala v neznano.

Pravice