Neobičajen dan v zaselku na robu Doline smrti, kamor redko zaidejo celo turisti: ameriška balerina, pianistka in slikarka praznuje devetdeseti rojstni dan. V puščavo jo je pred skoraj pol stoletja privedlo naključje in, kakor verjame sama, klic gledališča. Z vztrajnostjo, voljo in nadarjenostjo je opuščeno poslopje propadle rudarske družbe spremenila v svetišče umetnosti, Operno hišo Amargosa. Slavljenka je razdejano dvorano poslikala od tal do stropa (tudi z občinstvom, ki jo spremlja na dni, ko v dvorani ni nikogar drugega) in v njej desetletja brez premorov nastopala z lastnimi predstavami, v katerih je združevala elemente opere, baleta in pantomime. V prvoosebno pripoved umetnice, nekoč priznane plesalke, vdirajo grenki, travmatični in sladki spomini, srečanja, pogovori in refleksije, ki so neke vrste intimna zgodovina Amerike (od borznega zloma, velike depresije, druge svetovne vojne, razcveta "tovarne sanj" do hipijevskega uporništva, ženske emancipacije in krutih brezpotij sodobnega korporativnega kapitalizma). Kljub medijski pozornosti in številnim gledalcem, ki ob praznovanju do zadnjega kotička napolnijo dvorano, slavljenki ni lahko, saj se po vseh teh letih spopada s samoto, izgubami dragih oseb in ostarelostjo.

Pravice