V času pandemije so bili v veljavi številni načini obvladovanja kužnega virusa SARS-CoV-2, večinoma navezani na haptično, na dotik: maske, razkuževanje rok, socialno di-stanciranje, karantene, (samo)izolacije. Dotik tako ni postal le privilegirani objekt nove biopolitike, ki si je prizadevala za ohranitev življenja za vsako ceno, temveč tudi tisto, kar je bilo med pandemijo izgubljeno. Šlo je, seveda, za izgubo nečesa, česar nikoli nismo imeli; tega ni moglo povrniti niti cepivo, ki je obljubilo vrnitev v normalnost, a je dejansko utrlo pot »krasnemu novemu post-pandemskemu svetu«. Skratka, eden od elementov, ki so doživeli radikalno spremembo med in v (post-)pandemskem svetu, je natanko izmuzljivi objekt dotika, ki ga skušamo konceptualno zajeti s pojmom »mate-Realne haptičnosti«.

Pravice