Queneau, ki je najbolj prepoznaven po svojem delu Vaje v slogu, v katerem preizkuša isti prizor zapisati v čim več različnih odštekanih in domišljenih slogih, je bil sicer soustanovitelj znamenitega francoskega gibanja za »potencialno književnost« OULIPO, kjer so ustvarjali dela z uporabo omejenih tehnik pisanja. Avtor je zaslovel prav s pričujočim romanom, saj je v njem uveljavil svoje prepričanje, da je pravi literarni jezik pogovorni jezik, saj je najbolj živ in se najhitreje in najočitneje razvija. Avtor spremne besede Primož Vitez ob tem dodaja: »Izrazna invencija romana je utemeljena na govorni rabi in simbolni domišljiji, ki vre iz takšne rabe in veselja do kombinatorike. V želji, da bi literarni jezik obarval z neposrednostjo vsakdanje rabe, si je Queneau izmišljeval nove, govoru podobne grafične inačice ustaljenih pravopisnih vzorcev, obenem pa je želel tudi skladenjsko strukturo stavka prenoviti tako, da bi bila bližja francoščini, kakršno govorijo običajni ljudje brez literarnih ambicij. Queneaujev najslavnejši roman ni bil le subverziven za jezikovno okolje svojega časa, temveč tudi osupljivo moderen in preroški v obravnavi brsteče ženskosti, seksualnih opredelitev in povojnega katarzičnega vzdušja svobode. Kakor Cica izstopa iz sivine patriarhata, tako roman izstopa iz konformistične sivine literarnega akademizma.« Hudomušna zgodba spremlja najstnico Cico, ki iz province pride v Pariz, kjer pa jo zanima le ena stvar – vožnja z metrojem. Ker je metro zaradi stavke zaprt, se z njim ne more peljati, kar jo spravlja v obup, zato se med čakanjem zaplete v bizarne in zabavne dogodivščine. Roman, ki vas bo z vsako (izmišljeno ali domišljeno) besedo presenečal in razvajal.

Pravice