Ko je teoretična debata o postmodernizmu v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja dosegla vrhunec, so se v dejanski prozni produkciji že kazala prva znamenja izčrpanosti literarnega postmodernizma. Zlasti v proznih delih ameriških avtorjev lahko vsaj od sredine osemdesetih let naprej opazimo tendenco odmikanja od neskončnih zank postmodernističnega samonanašanja in vedno večje zanimanje za razne vidike otipljive resničnosti. V članku trdim, da teh praks ne gre obravnavati v smislu vrnitve k tradiciji realizma, ampak kot neizbežen literarni odziv na menjavo zgodovinskih dob. Namen članka je pokazati, da domnevno realistični modeli, ki prevladujejo v sodobni ameriški prozi, ustrezajo družbenim, ekonomskim in političnim spremembam, ki so posledica menjave epoh in vzpona digitalnih medijev. Kot taka ta dela učinkovito zrcalijo in soustvarjajo sodobno resničnost, ki je ne moremo več zadovoljivo opisati ali ovrednotiti z novoveškim pojmovnim instrumentarijem.

Pravice