Članek se ukvarja s premišljevanjem logike božanske ljubezni v budističnih tantrah, krščanski mistiki ter sodobni zahodni filozofiji religije in filozofski teologiji. Osnovna teza članka je, da vse omenjene tematizacije ljubezni povezuje arhaična povezanost popolnega in enotnega para, ki je bila izgubljena z razvitjem prvih plasti bivanja. Iskanje te izgubljene enosti para se v prvem delu izvaja z obravnavo budističnih tantričnih spisov, ki jim sledijo krščanski mistični spisi. V okviru krščanskega pojmovanja se opiramo na Jakoba Böhmeja in Franza von Baaderja ter njuno eksplikacijo logike izvornega para in poljuba z dihom. V drugem delu se pomaknemo za korak naprej v smeri filozofije in teologije ljubezni kot bližine in intimnosti v okviru misli Ludwiga Feuerbacha in Luce Irigaray. V tem delu tudi kritično premišljujemo o heteronormativni logiki teologije ljubezni. Eksplikacija ljubezni Feuerbacha in Irigaray nas nazadnje vodi v tretji del, v katerem se v navezavi na Catherine Keller sprašujemo o možnostih povezave filozofije ljubezni in kvantne prepletenosti. Prispevek sklenemo z meditacijo o bližini para in dvojine.

Pravice